sLOVEnians travel

Kot vas večina že ve, midva ne živiva več v Sloveniji. Najprej sva se za 2 leti preselila v Celovec, nato za 1 leto spet nazaj v Maribor, nakar sva se za novo leto 2014 znova preselila k severnim sosedom v Gradec in od takrat sva tukaj (ok, z enoletno prekinitvijo, ko sva bila na poti okoli sveta 😀 ). Ker se naši ukrepi razlikujejo od domačih v Sloveniji in ne mine dan, ko naju kdo iz domovine ne bi spraševal, kako je pri nas, sva se odločila, da vam na kratko oriševa situacijo tukaj. Pri tem pa ni ostalo. Kar nekaj najinih prijateljev in znancev živi po svetu. Zdelo se nama je zanimivo, da bi tudi oni povedali, kako je pri njih. Tako sva za rokav pocukala ljudi v Združenih državah Amerike, Kanade, Argentine, Španije, Združenega Kraljestva, Švedske, Švice, Nemčije, Kitajske, Tajske, Indonezije in Nove Zelandije. In res sva vesela in hvaležna, da so vsi bili pripravljeni sodelovati. Hvala vam, zakon ste ❤

Zgoraj sem države naštela od zahoda proti vzhodu, na enak način bom v nadaljevanju razvrstila tudi prispevke.

ZDA

Jernej Bervar in Klementina Milošič

Z Jernejem sva skupaj obiskovala glasbeno šolo v Mariboru. On je za razliko od mene nadaljeval na glasbeni poti in študiral na Berkleju, kjer je prav tako študirala njegova Klementina. Oba zdaj živita in ustvarjata v New Yorku; Jernej kot kitarist, producent, komponist in aranžer, Klementina kot svetovalka za glasbeni management, marketing in družbene medije. Jernejevo delo najdete na http://jernejbervar.com , Klementino pa pod https://www.linkedin.com/in/klementinamilosic/ .

NYC – mesto je skoraj prazno, na cestah je izjemno malo ljudi, prav tako je prazna tudi podzemna, kjer ponavadi mrgoli ljudi. V Long Island City, kjer živiva midva, tega ni toliko opaziti, saj je soseska že ponavadi bolj umirjena in že prej ni bilo na cestah dosti ljudi, medtem ko so na Manhattnu, ki je izjemno zgoščen in kjer je vedno polno Njujorčanov in turistov, spremembe toliko bolj vidne.

Župan in guverner svetujeta, da naj gremo ven samo izjemoma, če imamo nujne opravkov, drugače naj se zadržujemo doma. Tako so se morali vsi “non-essential businesses” zapreti in moramo vsi, ki nismo “essential workers”, delati od doma in to vsaj do 30. aprila, z možnostjo podaljšanja, v kolikor se stopnja na novo okuženih ne bo zmanjšala. Določene restavracije še nudijo dostavo in prevzem hrane na lokacije, opažava pa, da se jih vedno več odloča zapreti svoja vrata, saj jim samo ta način obratovanja ne omogoča dovolj velikega zaslužka, da bi pokrili plače zaposlenih in vrtoglave najemnine. Podzemna ni prenehala obratovati, so pa začasno ukinili določene linije in tudi tiste, ki še obratujejo, ne vozijo tako pogosto kot prej.

Če so še pred kakim tednom govorili, da maske in rokavice ne pomagajo, sedaj svetujejo, da le-te uporabljamo. Kljub temu, da uporaba rokavic in mask ni obvezna, pa jih večina ljudi kar nosi, predvsem na podzemni in pa v trgovinah. V veliki meri se ljudje socialnega distanciranja držijo, obstajajo pa seveda tudi izjeme. Ni čutiti pretirane panike, a se ljudje še kar izogibajo drug drugega. Predvsem, če zakašljaš ali kihneš, se ljudje začnejo kar umikati, ker jim je neprijetno in tudi navadni kašelj ali alergijo asociirajo s koronavirusom.

Praktično nemogoče je naročiti špecerijo/živila preko interneta, saj so vsi termini rezervirani tedne vnaprej, določeni pa tudi mesec dni vnaprej. Tako morava hoditi do lokalne trgovine, kjer na srečo upoštevajo socialno distanciranje in v trgovino naenkrat spustijo samo določeno število ljudi, tistim, ki morajo čakati zunaj, pa je naročeno, da stojijo v razdalji 2 metrov. Še vedno je težko dobiti antibakterijska mila in toaletni papir, ali pa je potrebno čakati par tednov na dostavo.

Stopnja brezposelnosti je izjemno narasla, predvsem v hotelirstvu in gostinstvu, prizanesla pa ni niti glasbeni industriji, kjer je bilo mnogo odpuščanj na področju žive glasbe. Glasbeniki smo izgubili celoten del dohodka iz koncertov in turnej. Tudi podjetja, ki se ukvarjajo z organizacijo koncertov in prodajo kart, so izgubila celoten dohodek iz naslova odpovedanih koncertov in festivalov in so v preteklih tednih na veliko odpuščala, predvsem na glasbenih oddelkih. Res pa je, da so se zaradi trenutnega stanja pojavile nove priložnosti in smo se glasbeniki bolj preusmerili na prezenco na internetu in se osredotočamo bolj na spletno promocijo in socialne medije.

 

KANADA

Špela Sedej

S Špelo sva se spoznali v Celovcu, kjer sva skupaj en semester študirali. Zdaj pa je že nekaj časa neutrudno na poti in je res neverjetna in navdana s pozitivno energijo.

Na drugem koncu Atlantika, v Kanadi, v Edmontonu, Alberti nestrpno čakamo odtalitve snega in prijetne temperature, saj si po trdi zimi in po -40 stopinjah res želis raziskovati okolico. In zadnji vikend je spet snežilo. V težkih zimah so ljudje navajeni zimske ‘cabin fever’, kjer postaneš malce nor in depresiven, saj v hudem mrazu ne moreš preživljati veliko časa zunaj. A vendar jih je virus presenetil, in so pred skoraj mesecem zaprli vse javne ustanove in prireditve, kjer se zbirajo ljudje. Trgovine s hrano in notranje tržnice so odprte, sicer nekatere s skrajšanim urnikom in jutranjim časom za starejše, na popularnih sprehajalnih poteh je mnogo tabel, ki opominjajo na razdaljo med ljudmi. Nekateri nosijo maske in rokavice, nekateri ne, niso pa nikjer obvezne. V trgovini se počutiš kot v živalskem vrtu, saj imaš neprestano občutek, da so oči uprte v tebe, kako se premikaš, česa se bos dotaknil, ali bos zakašljal, slišati je prepiranja med ljudmi,  češ preblizu mi stojiš, zakaj si prijel to banano trikrat, ne jemlji velike količine kikirikijevega masla in podobno. Ljudje se v veliki večini držijo navodil, kar tudi kaže, da je naša provinca Alberta med tistimi, ki smo zelo dobro zaenkrat zajezili širjenje. Med mojimi znanci je še vedno veliko tistih, ki hodijo redno na delovno mesto, ogromno pa nas je službe izgubilo. Med ljudmi je veliko pomoči, doniranja hrane, skrbi za starejše in prostovoljstva. Kanada kot  drzava je odobrila poseben sklad za pomoč tistim, ki so izgubili službo v teh časih in imajo denar že na računu, v nekaj urah po odobritvi.  Vsak pa se bori na svoj način, eni z veliko upanja ter dobre volje, drugi z žalostnimi očmi čakajo na konec. In kaj bo šele  konec prinesel. Vendarle pa je terjalo davek ravno to, da so ljudje prisiljeni preživeti veliko časa skupaj, kar se je že odrazilo v porastu psihičnih neravnovesji in ljubezenskih razhodov. Prihaja neko novo poglavje, saj smo prav vsi v tem obdobju nekaj izgubili kot tudi pridobili. Na nas pa je, da se odločimo v katero stran se bo tehnica prevesila in skušamo potegniti najboljše.

 

ARGENTINA

Tamara

Tamara je odlična poročna in družinska fotografinja, ki živi v Buenos Airesu (občasno pa fotografira tudi v Sloveniji). Vabljeni na njeno spletno stran www.tamarabizjak.com ali k ogledu njenega krasnega Instagram profila.

Na korono se je Argentina odzvala s precej podobnimi ukrepi kot Slovenija. Večino okužb so prinesli s seboj Argentinci, ki so se vračali s počitnic iz njim priljubljene Španije in Italije. Od 20. marca imamo karanteno, kar pomeni, da smo doma in gremo samo do trgovine, pošte ali banke. Mask in razkužil je zmanjkalo že teden prej …

Parki so zaprti, prav tako ni mogoče iti na izlet izven mesta – po tem, ko so prvi vikend karantene vsi hiteli na morje, so sedaj poostrili nadzor na medkrajevnih cestah. Moj edini sprehod je tako enkrat na teden po pločniku do trgovine in nazaj. (Je kdo v Sloveniji jamral, ker se lahko sprehaja samo po bližnjih poljih in travnikih?) Pred trgovino je ponavadi vrsta 100 do 200 metrov in včasih čakaš tudi eno uro, da lahko vstopiš. Police so dobro založene, manjka le kvas, sadje in zelenjava (domače proizvodnje) pa sta z vsakim dnem dražja.

Argentinski ekonomiji že pred korono ni šlo najbolje, zaradi trenutnih ukrepov pa je veliko ljudi ostalo brez dela in se tako število revnih samo še veča. Poleg covid19 (okrog 2300 primerov) je v državi tudi več kot 4000 okuženih z dengo, ki jo prenašajo tropski komarji.

Vsak večer ob devetih zaploskamo zaposlenim v zdravstvu, potem pa se zapoje državno himno. Trenutek edinosti, ki ne traja dolgo. Pol ure kasneje sledi “cacerolazo” – nasprotniki vlade z balkonov tolčejo po posodah in zahtevajo znižanje plač tistih na oblasti. Potem se z bolj ali manj prijaznimi komentarji oglasijo še podporniki vlade in nastane en tak “medbalkonski” protest.

Ljudje pogrešajo nogomet, obilico objemov in poljubov, tradicionalnega pitje “mate čaja”, kjer vsi pijejo iz ene slamice … Jaz pa pravzaprav pogrešam samo odprte meje. Buenos Aires je nerealno tih v teh dneh, ampak ne bi imela prav nič proti, če bi kdaj pa kdaj pribrnelo mimo kakšno potniško letalo.

 

ŠPANIJA

Nika Torej

Z Niko se poznava še iz odbojkarskih dni. Nekaj let nazaj jo je ljubezen odpeljala v Španijo, natančneje na Gran Canarijo, kjer sva jo lani takega časa tudi obiskala. Nika poučuje angleščino in špančino (tudi online), vabljeni na njeno spletno stran NikaTeacher in Instagram profil, prav tako je pri zapisu sodeloval njen Pedro, najdete ga tukaj @travel2getthere.

Karantena na Kanarskih otokih (Španija)

12/3
Sedim v pisarni svoje jezikovne šole, ko naenkrat zapiska telefon. Sporočilo partnerja: Vse izobraževalne institucije bodo od jutri, 13/3/2020, zaprte.
V Španiji je zavladala panika, strah in veliko vprašanj.
Na srečo smo jezikovno šolo NikaTeacher lahko v enem dnevu pripravili na online učenje.

Sledila je prva faza karantene za celotno prebivalstvo Španije.

Marec (faza 1): 16/3-29/3
Prva dva tedna karantene je bilo dovoljeno iti v službo v kateremkoli sektorju. Vse dejavnosti (razen izobraževalnih) so se torej lahko normalno izvajale.
Dodatne prepovedi za prebivalstvo pa so že v prvi fazi bile precej stroge:

• V avtu je lahko samo 1 oseba. Če sta v avtu dve osebi, mora biti druga oseba na zadnjem sedežu in mora obvezno nositi masko. *že pred 12/3 v lekarnah na Gran Canariji ni bilo mogoče kupiti mask, tako da je vožnja z avtom za 2 ali več oseb pravzaprav nemogoča.
• Izhod iz hiše je dovoljen za nakup v trgovini, lekarni ali za obisk pri zdravniku s predhodnim naročilom. Nikoli v paru ali v skupini, vse od naštetih aktivnosti mora vsak posameznik opraviti sam.
• Za nakup v trgovini je potrebno iti v najbližjo trgovino: prepovedano je obiskovaje trgovin izven tvoje cone bivanja.
• Samo lastniki psov imajo dovoljenje peljati pse na hiter in krajši sprehod. Ostalo prebivalstvo nima možnosti izhoda/sprehoda.
• Kazen doleti vsakega posameznika, ki se sprehaja, se zadržuje na ulici z drugimi ali gre na obisk (kazni se gibajo med 600 in 3000 eurov). V velikem številu mest se uporabljajo droni za kontrolo prebivalstva.
• Tekom prvega tedna so morali zapreti vse parke v državi, saj prebivalci niso jemali resno priporočil.

V prvih dneh karantene je bilo jasno, da bo kriza na Gran Canarija strahotna, saj otok živi predvsem od turizma: Zaprtje vseh hotelov na otoku najmanj do konca maja mi še zmeraj vzame sapo. Zadnji vikend marca je otok zapustilo okoli 17.000 turistov. Plaže in hoteli so popolnoma prazni. Ogromno ljudi je izgubilo službo, drugi so obdržali 70% plače in so “na čakanju”, da se situacija umiri.

April (faza 2): 30/3- 12/4
V prvem tednu aprila se je začela druga faza karantene: Vsi prebivalci so morali ostati doma za štirimi stenami.

Dejavnosti, ki so lahko odprte, so tiste, ki so nujne za preživetje (trgovine z živili, lekarne, podjetja telefonije in interneta ter bolnice). Vsi ostali prebivalci, ki so obdržali delo, morajo delati od doma. Na ulicah so gasilci, vojska in policija, v zraku pa policijski helikopterji, ki spremljajo, kaj se dogaja.

April (faza 1): 13/4-26/4 (verjetno kar do 10/5)
Po velikonočnih praznikih se bomo počasi vrnili v fazo 1.
Edina težava je tokrat, da se naenkrat priporočajo maske (kot sem že omenila jih ni mogoče dobiti). Občutek prebivalcev je vse prej kot dober, saj stroka in vlada neprestano spreminjata svoje odločitve. Bolnišnice v nekaterih delih Španiji nimajo dovolj materiala niti za zdravljenje obolelih, niti za lastno protekcijo. Prav tako je bilo ogromno smrtnih žrtev v domih za ostarele, saj so bili krizni protokoli uvedeni prepozno.

Število mrtvih na dan se je v zadnjih dneh nekoliko umirilo, a še zmeraj govorimo o nepredstavljivem številu: 500 ljudi na dan (11 april: 16.353 mrtvih).

Zgodbe nekaterih ljudi so resnično pretresljive in ti sežejo do srca. Nekateri so izgubili dobesedno vse. Sama poskušam obdržati stike s čim več ljudmi in jim ponuditi kakršnokoli pomoč v tej stiski. Dejstvo je, da največ, kar lahko naredimo je, da ostanemo doma.

Tako moj partner Pedro kot jaz pa sva oba obdržala službi in prav v teh težkih časih karantene smo se pri NikaTeacher odločili, da ponudimo 20% popust na katerikoli paket učenja španščine online za tiste, ki imajo sedaj čas za nekaj novega! Moj email je: nika@nikateacher.com!

Za konec pa samo še: Ostani doma in #staysafe.

 

ZDRUŽENO KRALJESTVO

Amadeja in Tamara Ješovnik

Sestri Ješovnik sta iz Juretovih slovenjegoriških koncev. Že nekaj let nazaj ju je odneslo v Anglijo, kjer obe delata. Poiščete ju lahko na Instagramu pod @Slovenian_chicas, ali pa jima sledite posamezno @amadejajesovnik in @tamarajesovnik.

Mogoče ste že kdaj slišali za Coronavirus, katerega so se vsi bali in zaradi tega zakupili ves WC papir in si vztrajno umivali roke? No to dejansko doživljamo in vsekakor ni le pravljica.

Sva Tamara in Amadeja in živiva na obali Anglije že skoraj 4 leta in ne to ni London, ampak Bournemouth. Torej kako se v Angliji spopadamo z vso dramo? Do sedaj smo imeli 60.000 okuženih in žal 7.000 žrtev. Večina nas na srečo opravlja službene dolžnosti od doma, kjer se vedno potekajo vsi sestanki nemoteno. Edina razlika je, da se sedaj sestankov udeležujemo v pižamah in iz udobne sedežne. Če podjetje trenutno ne obratuje ter nimajo dela zaradi coronavirusa, vseeno drzava placa 80% tvoje pogodbene plače, država se vedno s tem podpira svoje državljane v tej krizni situaciji.

Boris nam je dovolil eno aktivnost na dan in zaradi tega se je večina državljanov začela naenkrat ukvarjati s športom. Zaprto je vse, razen trgovin z živili in lekarn. Trgovine z živili delajo nemoteno, edina razlika izpred nekaj tednov je le ta, da je večina stvari spet na zalogi, med drugim tudi WC papir. Tako da smo kot ostali prebivalci okrog sveta, doma. Tudi prijateljem je potrebno rečti NE! Ne smemo zapustit svojega okrožja. Če se giblješ v drugem okrožju, višina kazni je £60, £30 če plačaš v 14 dneh.

Anglija nas je vse malo presenetila z načinom, kako so se lotili situacije s Corono?! Medtem, ko je Evropa že zapirala vrata, podjetja in svetovala vsem nosit maske, smo mi še vedno delali na polno. Čez teden ali dva in po situcijah in realni sliki, kako se z vsem spopada Italija in Španija, je tudi Boris Johnson dojel, da coronavirus ni šala in sledil ostalim evropskim državam z zaprtjem države. Čeprav se je Boris od začetka še rokoval z bolniki in tega ni jemal resno, je sedaj tudi on okužen in v oskrbi v bolnišnici in mu želimo čimprejšnje okrevanje.

Vsak četrtek zvečer ob 8.00 uri se tudi zahvalimo vsem, ki svoj čas žrtvujejo v bolnišnicah in pomagajo bolnim, s ploskanjem pred vrati naših domov.

Pred nekaj dnevi se je tudi kraljica Elizabeta zahvalila vsem državljanom, da smo končno začeli upoštevati ukrepe parlamenta ter da držimo skupaj in s tem pomagajmo drugim. Kmalu se bomo srečali z najbližjimi!

Z upoštevanjem pravil , bomo premagali virus in kmalu spet zaživeli normalno , boljši in močnejši kot kadarkoli prej.

 

ŠVEDSKA

Patricija Stepanovič

S Patricijo se osebno še nisva spoznali, si pa slediva na Instagramu, kjer naju je povezala ljubezen do potovanj. Slediš ji lahko tudi ti pod @iwanderlista😉 ali obiščeš njen res lep blog I, wanderlista.

Moje ime je Patricija in že 6 let živim v Gothenburgu na Švedskem. Obvladovanje in soočanje z virusom Sars-Cov-2 je tukaj malenskot drugačno kot v Sloveniji (oz. drugačno kot v večini drugih držav). Način, kako se soočamo s trenutno krizo je, da poskušamo omejiti socialne stike, z umivanjem rok ter izogibanju skupinam ljudi z več kot 50 ljudi. Zaenkrat nismo v karanteni in nam je dovoljeno prosto gibanje po državi ter obisk družinskih članov (odsvetovano je obiskovanje članov, ki imajo več kot 70 let) ter prijateljev. Vsi ukrepi (z izjemo prepovedi zborovanja več kot 50 ljudi ter obiskovanja domov za ostarele) so zgolj priporočila za vedenje. Parlament je sicer pripravil (za morebitno hitrejše ukrepanje v primeru, da se izkažejo potrebni) določene strožje ukrepe, ki pa jih zaenkrat ne nameravajo uveljaviti. Nekateri še vedno obiskujejo bare in restavracije, jaz osebno se sicer trenutno rajši poslužujem »takeaway« in večerjam s prijatelji v stanovanju (zaključena manjša družba). Gre se za osebno preferenco in odločitev in vesela sem, da nismo na tak način omejeni s strani države.

V trenutku, ko to pišem, imamo na Švedskem potrjenih preko 9000 primerov okužb z Covid-19 ter skoraj 800 primerov s smrtnim izidom. Zaposlena sem v relativno velikem Švedskem podjetju in še vedno skoraj nemoteno delamo v svojih pisarnah. Zaenkrat je najhuje prizadeta storitvena industrija in nekaj podjetij je že razglasilo bankrot. Moje življenje se do danes ni bistveno spremenilo. Opazim sicer nekoliko manj ljudi na avtobusu in na ulicah. Prepričana sem, da bo naslednjih nekaj tednov zelo zanimivih, saj je napovedano lepo vreme- kar pa ponavadi ljudje na Švedskem radi izkoristijo za preživetje prostega časa zunaj.

Ko potegnem črto, toaletnega papirja in testenin imamo v trgovinah dovolj, zaenkrat nisem opazila posebnega paničnega vedenja v smislu pretiranega kopičenja določenih izdelkov, se pa seveda vsi sprašujemo, kako se na morebitno drastično poslabšanje situacije najbolje pripraviti. Vsi se nekako potiho zavedamo, da se zadeve lahko hitro obrnejo. Švedska bo v tej zgodbi vsekakor zgled drugim državam- le čas pa bo pokazal ali bo zgled slabe ali dobre prakse. Upamo, da obvelja slednje.

 

ŠVICA

Urška Bohinec Kukovec

Z Urško se poznava še iz osnovne šole. Po študiju se je preselila v Švico in pričela s pisanjem popotniškega blogaSlovenia girl abroad, prav tako pa jo lahko najdete na Instagramu pod @sloveniangirlabroad. 

Grüezi! Corona virus je v Švici prisoten že od konca februarja. S seboj naj bi ga kot neželen spominek prinesli predvsem popotniki iz Italije. Švicarska vlada je po prvih diagnosticiranih primerih hitro odreagirala in odpovedala vse prireditve z več kot 1000 udeleženci. Tako rekoč čez noč so bile odpovedane tako športne prireditve kot tudi dogodki kot sta npr. Ženevski avto salon in pustni karneval v Baslu. Po teh ukrepih pa je vlada kar malce zaspala. Odpoved prireditev je pri prebivalcih povzročila paniko, kar se je odražalo predvsem v spraznjenih policah s testeninami in konzervirano hrano v trgovinah. Wc papir je na srečo ostal na zalogi. Začetna panika se je hitro polegla. Življenje je teklo dalje, število okuženih pa je z vsakim dnem naraščalo. Švica se je kaj kmalu znašla na seznamih držav z največ okužbami glede na število prebivalstva. Sredi marca so se vendarle prebudili in ukazali zaprtje šol. Kmalu zatem je sledilo še zaprtje vseh restavracij, barov, trgovin z blagom, ki ni nujno za preživetje, muzejev, smučišč in ostalih turističnih točk in atrakcij. Uvedli so nadzor na mejah, prepovedali so druženje skupin z več kot 5 ljudmi. Sama sem trenutno na porodniški, zato ukrepi niso kaj drastično spremenili mojega vsakdana. Dneve še naprej skupaj s sinom preživljam v stanovanju in okolici, ki nudi veliko možnosti za sprehode. Kot mnogo zaposlenih te dni, tudi moj mož opravlja svoje delo od doma. To pa se je pravzaprav izkazalo za pozitivno stvar, saj lahko na ta račun preživimo skupaj več časa kot običajno. Ker Švicarji še niso prejeli omejitev gibanja, se lahko, ko se naveličamo okolice, še vedno odpravimo na kak okoliški hrib. Sicer je corona situacija prekrižala nekaj naših popotniških načrtov in odpovedala obiske družine in prijateljev, ampak zdravje je le na prvem mestu in verjamem, da bo po koncu te pandemije še veliko priložnosti za potovanja in druženja. Do takrat pa uživajmo v spominih na stare in načrtovanju novih avantur!

 

NEMČIJA

Katja Mikoš

S Kat sva se spoznali 4 leta nazaj na prvem popotniškem pikniku slovenskih blogerjev. Mislim, da lahko govorim v imenu obeh, ko rečem, da sva se nekako ujeli in od takrat sva redno v stiku. Kat lahko spoznaš tudi ti na njenem Instagram profilu @Places and notes ali na istoimenskem blogu Places and notes.

Pri nas na severu Nemčije se zadeve sicer iz tedna v teden še vedno zaostrujejo, a kljub temu med ljudmi ni zaznati pretirane panike. Morda k temu pripomore tudi dejstvo, da je zvezna dežela Niedersachsen, v kateri živimo, „šele“ na četrtem mestu po številu okuženih v Nemčiji, poleg tega pa so številke smrtnih primerov na državni ravni zelo nizke v primerjavi z ostalimi evropskimi državami. Večina ukrepov je v primerjavi s situacijo v Sloveniji prišlo z rahlo zakasnitvijo. Tako se lahko na primer v trgovino in na svež zrak še vedno odpravimo brez maske in rokavic, moramo pa držati razmak vsaj 1,5m. Število kupcev je v večjih trgovinah omejeno na 50, v manjših poslovalnicah pa nekako na 3. Izhodi so dovoljeni v kombinaciji največ dva odrasla plus otroci, šole, vrtci in otroška igrišča pa so zaprti od sredine marca. Sicer nismo omejeni na gibanje znotraj občin prebivališč, a daljši izleti v turistične namene, na primer v narodne parke ali na obalo, vseeno niso zaželjeni in se lahko kaznujejo. V teh dneh, ko se tu sicer v širšem družinskem krogu na veliko praznuje Veliko noč in so po celotni državi hkrati tudi šolske počitnice, je seveda čutiti več nezadovoljstva med ljudmi. Mi ostajamo doma in se trudimo ostati pozitivni, čeprav nas daje domotožje in „wanderlust“. Naše popotniške duše niso navajene toliko časa ždeti doma, v majhnem stanovanju sredi mesta. Nas pa v teh sončnih, skoraj poletnih dneh rešuje balkon in občasni sprehodi, čas pa si krajšamo tudi s kuhanjem, branjem knjig, kreativnim ustvarjanjem in pač vsem tistim za kar drugače nikoli ni dovolj časa ali energije. Verjamem, da je vsako zlo za nekaj dobro, kljub temu pa močno držim pesti, da vse skupaj čim prej mine.

 

KITAJSKA

Nina Štajner

Nina je arhitekta in odlična notranja opremljevalka. Poznava se le virtualno, letos pozimi se nam je skoraj uspelo srečati na Kitajskem, kjer je do izbruha virusa živela  s svojim partnerjem. Poišči jo na Instagramu pod @stajnernina ali pa obišči njen zanimiv in malce drugačen blog Kitchy World.

S partnerjem imava srečo, da sva prišla v Slovenijo že konec januarja – za praznike ob kitajskem novem letu, in se s tem izognila izrednim razmeram na Kitajskem. Moj partner je bil v začetku januarja sicer še na poslovni poti v Wuhan, ob povratku v Suzhou je celo zbolel. Ker se je tam takrat že govorilo o nekakšni ‘wuhanski gripi’ se je dal testirati ter dobil negativen rezultat. Kitajski odziv na epidemijo in vsakdanje razmere sva podrobno spremljala preko kitajskih medijev in osebnih izkušenj najinih prijateljev, ki so ostali tam. Fino se nama je zdelo opazovanje z varne razdalje in nisva si mislila, da naju bo epidemija ‘ujela’; sedaj pa se počutiva, kot da podoživljava situacijo – potek razvoja okužb, ukrepi in odzivi ljudi so namreč zelo podobni kot na daljnem vzhodu. Vseeno sva neizmerno vesela, da ta čas preživljava v odročnem delu Slovenije, kjer se lahko sprehajava po poljih in gozdovih ter nisva omejena na stanovanje. Karantena, pravila in nadzor so bili na Kitajskem namreč ostrejši, ljudje so bili namreč resnično omejeni na stanovanja z izhodi le enega družinskega člana na nekaj dni. Kolegi, ki so se po januarskih praznikih vračali na Kitajsko so bili dani v karanteno – tisti, ki so imeli srečo so jih zapečatili v lastna stanovanja, tisti z manj sreče so karantene preživljali v državnih hotelih. Zaradi spremljanja poteka epidemije na Kitajskem imam srečo, da na nek način lahko ‘vidim v prihodnost’ ter lahko na stanje pri nas gledam z optimizmom. Življenje na Kitajskem se namreč počasi že vrača ustaljene tirnice, zdi se, da se vse postavlja na noge s še večjim zagonom in ljudje še bolj uživajo v stvareh, ki so jim bile zadnja dva meseca nedosegljive. Tako imam upanje, da bo tudi pri nas kaj kmalu ponovno živahno. Glede najinega povratka bova morala biti pa še malce potrpežljiva; partner bo odšel takoj, ko bo to izvedbeno mogoče, sama pa bom tukaj počakala konec nosečnosti in se na Kitajsko vrnila, ko bo čas za to primeren….

 

TAJSKA

Sebastijan Kovačič

S Sebastjanom smo se spoznali takoj po najinem potovanju okrog sveta in tik pred njegovo selitvijo na Tajsko. Fant se je zaljubil v domačinko in se preselil k njej, zdaj pa organizira potovanja po Tajskem, lahko pa pri njemu tudi prespite v lušnih bambusovih sobah in doživite pristno Tajsko. Sebastjana poiščite na Facebooku ali na Instagramu pod @sebandbuaworld.

Življenje s Covid-19 na severu Tajske.
Kako se je zloglasni virus Corona oz. Covid-19 dotaknil nas tukaj na Tajskem? Mi smo že itak oddaljeni od vsega tako, da nas tudi ta virus ni našel. Šalo na stran. Virus res ni našel poti do nas so pa prišli do nas ukrepi Tajske vlade. To pomeni, da smo vsi ostali brez primarnega dela. Meni kot tujcu to zna predstavljati kar resen izziv. Brez dela smo pa ostali zato ker so leti na Tajsko odpovedani, tudi notranji leti so odpovedani. Pred približno 14 dnevi je začel veljati ukrep prepovedi premikanja med provincami. Še dobro, da so tukaj province velike za pol Slovenije. Naslednji ukrep, ki so ga izvedli pa je prepoved nočnega dogajanja. No, to pa že ni več hec. Tajska slovi kot država, ki nikoli ne spi. Zaprli so tudi vse bare, restavracije, masažne salone, možna je še samo dostava ali pa “take away” ponudba. Zaprti so tudi nacionalni parki in vse lokacije kjer je možno, da se zbere večje število ljudi na kupu. Kaj je to potegnilo za sabo? Množične selitve naroda nazaj domov na podeželje ker so v mestih ostali brez dela. In kaj zdaj počnemo pri nas doma? Dostavljamo hrano. Nekaj je treba početi. Kako bi na kratko opisal tole izkušnjo? Noro zabavno, precej bolj kot sem pričakoval da bo. Na takšnih koncih kot živim sem bil že prej “atrakcija” zdaj pa si me predstavljajte na skuterju z masko na obrazu in s polno vrečko hrane, ki jo dostavljam Tajcem. Smeha nam ne zmanjka. Tale naša ideja se je zelo dobro prijela pri Tajcih. Mi smo se nekako znašli vsi pa žal ne. Prav vsi nimajo kuharskega talenta pa tudi vsi žal ne morejo prodajati hrane in pijače. Drugega pa v teh časih ne preostane. Kot da ni dovolj suša, ki pustoši po naših koncih zdaj še ta virus in z njim povezani ukrepi.
Kaj nam sploh preostane? Izkoristimo čas za nove stvari, vzemimo si čas zase, za naše bližnje. Naredimo nekaj zase. V vsaki stvari se lahko najde nekaj dobrega, poiščite to.
Lep pozdrav oz. sa wa dee kap iz Tajske

 

INDONEZIJA

Domen Dolenc

Z Domnom se poznamo le virtualno, žal se nam še ni uspelo v živo srečat. Je pa fotograf, ki živi na slikovitem Baliju.

 

V Indoneziji s populacijo 270.000.000 ljudi je do danes dne 9. Aprila 2020, 3293 ljudi okuženih z virusom Covid-19. Na Baliju kjer sem nastanjen, svarijo pred virusom, dezinficirajo ulice, javne površine in tudi stanovanja proti plačilu, če kdo želi. V najbolj obljudenih predelih, Kuta, Canggu, in Ubud, skorajda ni nobenega tujca več, le tisti ki smo tu, ali pa nekateri ki ne morejo zaradi razmer domov. Zaprti so bari, restavracije, diskoteke, kar je pomenilo tudi upad delovnih mest, predvsem za lokalno populacijo. Javnih dogodkov ni, letos je bil pred balijskim novim letom Nyepi odpovedan tudi Ogoh Ogoh, kar je festival “Ngrupuk” in ko Balijci izdelajo mitološke podobe v katere verujejo, in tega dne pridejo na plano. Normalno so ulice nabito polne tako domačinov kot turistov ki si žele ogledati ta show. Povezave s svetom imamo, ampak omejene, tako kot povsod drugod. Zahvala gre indonezijski vladi, predsedniku, ki so omogočili v teh težkih časih za marsikoga avtomatsko podaljšati vizum, dokler se situacija ne stabilizira. Trgovine so na Baliju normalno založene, skoraj povsod je dostop do razkužil za roke. Plaže so trenutno zaprte, da se ljudje ne bi po nepotrebnem zadrževali na njih in grupirali, in če bomo vsi pridni, bo zadeva kmalu šla mimo, otok pa ponovno zaživel, kot cela Indonezija, in predvsem svet.

 

NOVA ZELANDIJA

Aleksandra Verbošt

Z Aleksandro se poznava iz študijskih časov. Je učiteljica zgodovine, socioligije ter inkluzivne pedagogike in trenutno na Novi Zelandiji dela z otrokom s posebnimi potrebami, ravno v aprilu pa je zaštartala super prjekt za vse radovedne otroke, kjer lahko najdete zanimive igre za pozitivno samopodobo, samostojnost in raziskovanje. Projekt se imenuje High5!ZAME in ga lahko najdete na Instagramu pod @high5.zame ali se pridružite njeni Facebook skupiniHigh 5 Zame.

Nova Zelandija je dežela, ki je ob izbruhu virusa v nekaj dneh popolnoma ustavila državo in uvedla eno najstrožjih karanten na svetu. Iz stopnje 3 na stopnjo 4, ki je najstrožja, smo prešli v dveh dneh – takrat so se zaprle šole, univerze, muzeji, trgovski centri itd. Hkrati so se zaprle vse restavracije in bari, dovoljena ni niti dostava. Država je praktično obstala. Novozelandci se kljub prvim potrjenim primerom, ko je eden izmed okuženih obiskal še koncert v Aucklandu, zelo strogo držijo pravil. Hkrati je na ulicah veliko policije, ki preverjajo razloge za vožnjo – v avtu je lahko le ena oseba, ki mora imeti dober razlog za vožnjo (skoraj da edini sprejemljiv je nakup v trgovini ali lekarni, ki ga moraš tudi dokazati). Sicer je dovoljeno, da se gibaš v svoji soseski – do tja, kjer lahko greš še peš in ne z avtomobilom. Vsak teden se uvajajo tudi dodatne omejitve – z včerajšnjim dnem je prepovedano plavanje, potapljanje, supanje itd. Strogo se upošteva razdalja, a kljub socialnemu prepadu, ki jim je sicer tuj, so Novozelandci ohranili pozitivni odnos in te ob srečanju na ulici vedno nagovorijo, povprašajo po zdravju, kako preživljaš karanteno ali te nasmejijo s komentarjem, da »umik ni nič osebnega!«

Odprte so samo prehrambne trgovine in tiste, ki zagotavljajo najnujnejše potrebščine. V to je vključena tudi lekarna. Pred kratko napovedjo »lockdowna« se je čutila rahla panika v trgovskih centrih, tudi pri nas so bile police prazne s toaletnim papirjem, rižem, moko, testeninami, sedaj pa  so trgovine dobro založene, dostavo pa jih nudi samo nekaj, pri čemer upoštevajo, da imajo prednost osebe s posebnimi potrebami, rizične skupine, upokojenci itd. Kot je v navadi Novozelandcev, so tudi tokrat stopili skupaj in se organizirali preko socialnih omrežij ter javno in glasno podprli lokalne pridelovalce ter si ponudili medsebojno pomoč v času vsaj štirih tednov karantene. Z 20. aprilom bo tudi znano, če in za koliko, se karantena podaljša in če bodo, po napovedih premierke, nekateri predeli države znižali stopnjo ukrepov nazaj na stopnjo 3, kar pa še vedno pomeni, da so šole, muzeji, knjižnice zaprte, omogoči pa se dostava restavracijam in zažene tovarne, ki proizvajajo manj nujne potrebščine. Potovanje po državi bo omogočeno, ko bodo ukrepi skorajda izzveneli. Po podatkih premierke je trenutno na otokih »ujetih« vsaj 100.000 turistov. Kdaj bo država odprla meje ni znano, a po napovedih lahko to traja še več mesecev. Načrt je, da se najprej »pozdravi« Nova Zelandija, da življenje steče v normalni tir, šele nato se odprejo zunanje meje. Tako se omenja tudi obdobje od leta do 18 mesecev. Ekonomski izpad in izguba služb pa je že zdaj glavna tema pri iskanju rešitev.

Osebno si dneve v karanteni krajšamo s sprehodi do morja, vožnjo s kolesom itd. Na plažo nam trenutno ni dovoljeno, saj bi morali za pot do tja, sesti v avto. Počasi prehajamo na zimski čas, zato še tople in čudovite dneve preživljamo v naravi ali se odpravimo na bližnji hrib. Življenje se je umirilo, kar pa ni ustavilo novozelandske pozitivne energije in zabavnega značaja ljudi. Na ulici se pred svojim dovozom vsak dan ob isti uri zberejo sosedi in se družijo. Tako »na daljavo« v zadnjih dneh praznujejo tudi rojstne dneve. Zaživela pa je še ena akcija – Teddy bear hunt, pri čemer so na okna hiš dali plišaste igračke, da bi nasmejali in razveselili otroke, ki se sprehajajo mimo. Tako skoraj da ni hiše, ki ne bi imela vsaj enega medvedka na okenski polici. Nova pobuda premierke pa so izrezana in pobarvana jajčka na okenskih steklih. Premierka je sicer tista, ki vsak dan znova podaja izjave, odgovarja na vprašanja novinarjev, ko pa se vrne domov, pa državljanom omogoči še »chat v dnevni sobi«, ko se javi v trenirki in copatih iz domačega kavča in odgovarja v živo na vprašanja na facebooku.

Za nami sta dobra dva tedna karantene, pri čemer se vsi v en glas strinjamo, da je Nova Zelandija odlična izbira za »biti ujet na mestu«, če je to potrebno. Številke zadnjih dni kažejo na okoli 1300 primerov in eno smrtno žrtev, pri čemer vsi upamo, da se stanje ne poslabša in da bomo kmalu vsi spet na ulicah, v marketih in potovali po eni najlepših držav na svetu ter se prepustili novozelandskemu »Everything is ok, mate!« duhu.

AVSTRIJA

Midva

Najdeš naju lahko tudi na Instagramu, kjer dnevno deliva menu in ostale karantenske prigode, če pa bi radi kam potovali, pa skočite na najin YOUTUBE kanal, kjer najdete vloge iz različnih potovanj ❤

Ja, tukaj sva še midva. Nazadnje sva bila v Sloveniji na petek 13. marca, ko sva se peljala “dol” po TV. Vedela sva, da je lahko čas karantene daljši in ker v stanoavanju v Gradcu nimava TV-ja, najin stari pa leži v Juretovi stari sobi, sva se odločila, da se odpeljeva po njega. Danes lahko rečem, da je bila to odlična odločitev. 😊

V Avstriji so vseeno malce bolj sproščeni ukrepi kot v Sloveniji. Nismo omejeni le na svojo občino, med nakupovanjem ne potrebujemo rokavic, temveč le maske (ki jih v nekaterih trgovinah tudi delijo), v večje trgovine lahko gremo tudi v paru.

Zaprte so vse neprehrambene trgovine in gostilne, ustavili so tudi velike tovarne kot npr. Magno. 16.3. so odpovedali tudi pouk, vendar pa so šole in vrtci odprti za otroke, ki potrebujejo varstvo – tam dežurajo določeni učitelji oz.vzgojitelji.

Delo, kjer je bilo možno, se je preselilo domov, kar nekaj ljudi je izgubilo službo. Avstrijci so uvedli t.i. Kurzarbeit, ki je primerljiv z našim „čakanjem na delo”, le da je tukaj vseeno potrebno opraviti 10% predvidenega tedenskega dela.

Za naju najbolj zaskrbljujoča je situacija na meji. Trenutno morava v 7-dnevno karanteno v Sloveniji, če prideva domov, ko pa se vrneva v Avstrijo pa v 14-dnevno karanteno, kjer policija tudi preverja, ali sva res doma. Tako da se nama sanja ne, kdaj bova lahko normalno prišla v domovino … tako blizu sva, a hkrati tako daleč.

Kljub vsemu pa upava, da se bo stanje kmalu vsaj malo normaliziralo in se bomo naučili živeti s to novo boleznijo in da se bomo v tem času tudi kaj naučili – da cenimo to, kar imamo vedno, vsak dan.

 

Dodatek 17. 4. 2020

Po objavi se mi je oglasila tudi Eva, ki živi v Turčiji. Dogovrili sva se, da tudi ona z vami deli njeno izkušnjo, kako se v Turčiji spopadajo z virusom. Evo lahko najdete na Facebooku pod Zgobe iz Turčije ali skočite na njen Instagram Nevissa.

 

Medtem ko se je veliko evropskih držav že borilo z okužbami, je Turčija v začetku marca še vedno s ponosom naznanjala, da je ena izmed najvarnejših držav in da imajo vse pod kontrolo.

Hkrati pa se vlada ni prepustila naključju in je v zgodnje ukrepe vključila razkuževanje cest, mošej, celo ljudi, ki so na tržnice hodili kot v avtopralnici čez razkuževalne tunele. Razkužila so bila izobešena v javnih in bivalnih stavbah, ljudje pa so v javnosti že nosili maske in rokavice.

Ker Turki v vsaki situaciji najdejo tudi trenutek za humor, so nas v tem času na družbenih omrežjih zabavali razlogi, ki so se jih ljudje domislili za to neverjetno odpornost turškega naroda; vse od tega, da močni anatolski rasi ne more nič do živega, pa do tega, da je kriva finančna situacija države in pomanjkanje denarja, ki ne kroži, zato se tudi virus ni prenesel v Turčijo.

Po drugi strani pa smo bili ljudje skeptični, če je javnost sploh pravilno obveščena, zato smo si na dan razglasitve prve okužbe (10. marca) kar malo oddahnili 😊

S 16. marcem so se zaprle šole in univerze, študenti so odpotovali v domače kraje in se šolajo na daljavo, osnovnošolci preko posebnega TV kanala, ki je dostopen v vsakem gospodinjstvu. Življenje v 20 milijonskem Istanbulu, kjer živim, pa se je ustavilo. Prav čudno je bilo videti ulice, kjer ponavadi mrgoli od življenja prazne in tihe.

Danes, v sredini aprila smo ena izmed najbolj prizadetih držav, s 70.000 okužbami, od tega se jih 80% nahaja v Istanbulu, skupno je umrlo več kot 1500 ljudi. Delo je se po večini preselilo na dom, veliko ljudi je izgubilo službe in so na pragu revščine.

Za vse ljudi starejše od 65 let in mlajše od 20 let velja prepoved zadrževanja na cesti, medtem ko smo vsi ostali primorani nositi maske in rokavice. Odprte so samo pekarne, banke, trgovine in lekarne, v katere so vstopa posamezno in samo predstavljate si lahko kakšne vrste se nabirajo pred njihovimi vrati.

Čez vikend smo preživeli tudi prvo policijsko uro, ki je veljala za vse državljane. Bili smo popolnoma in nepričakovano zaprti za 48 ur, kar je povzročilo začasen izpad sistema. Ker so ta nov ukrep razglasili v petek ob 22. uri, so ljudje padli v paniko in mrzlično tekli na ulice po kruh, vodo, na bencinske črpalke v markete, ipd. da nakupijo najpotrebnejše do polnoči, ko je policijska ura stopila v veljavo. Ta ukrep je presenetil tudi naju z možem, saj se nama je za vikend obetal bolj dietni meni 😊

Danes s polnim hladilnikom pričakujeva naslednjo vikend policijsko uro in si želiva, da bomo iz tega obdobja vsi skupaj stopili čimprej in čim modrejši. Z novimi spoznanji in zavedanjem o tem kaj je v življenju zares pomembno, da bomo cenili vse majhne stvari, ki so se nam do sedaj zdele samoumevne in da se bomo lahko spet potepali po živih krajih, ki bodo napajali naša srca.

 

 

Iskrena hvala vsem Slovencem, ki so bili pripravljeni sodelovati in so pripravili prispevke za najin blog. Ostanite zdravi in upam, da se kmalu spet vidimo ❤