Rojstni dan 2020: v karanteni

Sredi marca, ko se je vse skupaj začelo, se mi sanjalo ni, da bodo tako strogi ukrepi trajali tako dolgo. Takrat sem še naivno verjela, da bo Juretov rojstni dan šel verjetno po planu – prijeten podaljšan vikend v Istri v eni od prelepih vil Lovely Istria (če se ne spomnite, tudi lani je Jure tam praznoval 😉 ). A se je obrnilo drugače. Ne le, da nisva na Hrvaškem, niti do družine in prijateljev v Slovenijo nama ni uspelo priti.

Vseeno pa sem si želela, da bi dan bil vsaj malo poseben in drugačen od ostalih 42. do zdaj v tej izolaciji. In sem tuhtala …

Jureta sem vprašala, kaj si želi jesti (ker zadnjih 42 dni vsak dan kuham) in kakšno torto si želi. Tako se je 26. 4. 2020 začel kot vsak drugi dan v zadnjih 6 tednih …

Zjutraj sva vstala enkrat med osmo in deveto. Odpeljala sva se do bližnje pekarne, ki ima tudi espresso napravo. Jure si je naročil svoj cafe latte in ponosno pomolil kartico za zbiranje žigov. Dobil je namreč ravno 10. žig, kar pomeni, da naslednjič pije kavo zastonj. Spet doma so se že začeli klici in sporočila. Medtem ko se je Jure počutil kot medijska zvezda, sem jaz pripravila njegov najljubši zajtrk – avokado z limeto na beli bageti. S polnim trebuščkom si je slavljenec zaželel kratke vožnje s kolesom. In sva šla. A se po 500 metrih obrnila, ker sem mu predlagala: kaj pa če bi šla na sneg. Seveda je takoj zagrabil. Doma sva se preoblekla, vzela nekaj vode in sadja, fotoaparat in se odpeljala proti zahodu.

Odpravila sva se na Weinebene. Jaz še nikoli nisem bila tam, Jure pa je kot otrok večkrat tam smučal. Od najinega stanovanja do parkirišča na smučišču je prb. 50 minut. Ko sva prispela, ni bilo skoraj nikogar. Najprej sva se povzpela po smučarskih strminah navzgor, le da sva hodila po mehki rumeni travi med katero so kukali že prvi žafrani. Ni se bilo treba visoko vzpet, da sva prišla do snega. Takrat pa, kot da bi Jureta spustil z verige – skakal je po snegu, ga metal v zrak, celo snežnega angela se je spravil delat 😊
JureRD_blog

Malo naprej sva si ogledala še ustavljene smučarske naprave, občudovala lesene hiše in lepo turistično naselje identičnih počitniških hišk. Kdaj bodo spet odprte, nihče ne ve.
JureRD_blog

Povzpela sva se tudi na sosednji breg. Pot je bila odlično označena in ni bila prenaporna. Vmes je malce začelo rositi, a to naju ni motilo. Strma pot skozi gozd se je kmalu spremenila v položnejšo, drevesa sva pustila za sabo. Vmes sva prečkala tudi potok in velike skale.


Kaj kmalu sva prišla na vrh, pod ogromne vetrnice. Razprostrla sem koco, vzela sadje in alu steklenice z vodo. Uživala sva v razgledu, čeprav je bilo precej oblačno. Tako zadovoljna že dolgo nisva bila. Nobeden od naju si ni mislil, da naju bo najbolj pri vsej tej izolaciji obremenilo ravno to, da ne bova mogla v Slovenijo, k družini in prijateljem. Ok, saj naju mučijo tudi (odpovedana) potovanja in nevednost, kako bo v prihodnje s tem. Ampak ravno ta osnovna svoboda odločanja, kdaj boš videl svoje najbližje, naju je najbolj zadela. In seveda vsak dan enako okolje. Če sva prej okolje menjala najpozneje vsakih 5 dni, je to eno popoldne bilo vrhunec zadnjega meseca. Z naskokom. Že samo, da malo zamenjaš okolje, da vidiš drugo pokrajino in se počutiš bolje.
JureRD_blog

JureRD_blog

Nazaj dol sva se spustila po drugi poti. Prečkala sva zaščitno ograjo, kjer je znak opozarjal, da odrasle krave ščitijo svoje mladiče. Ok. Lep stolpič iz kamnov naju je zvabil s poti, ko sva slišala čudne zvoke iz gozda. Jaz sem si mislila, da je pač nek ptič. Jure pa me je malce bolj zaskrbljeno vprašal, če slučajno vem, kako se oglašajo divje svinje. Ne vem. A dol vseeno morava, z ali brez divje svinje. Pot, ki sva jo izbrala, je bila dosti bolj strma, kot pot navzgor. A kmalu sva prišla iz gozda na jaso, od koder je bil le še kratek sprehod do avta.
JureRD_blog

Obema je že pošteno krulilo. Tisto jabolko in hruška na vrhu nista bili ravno nasitni. Odpeljala sva se domov in na avtocesti skoraj zavila za Maribor. A nama tista prava karantena nič kaj ne diši.
JureRD_blog

Ko sva prispela domov, sem brez obotavljanja začela pripravljati večerjo – slavljenec si je zaželel lazanjo. Že par dni sem iskala primeren recept, ki bi bil kar se da podoben originalnemu italijanskemu, a primeren za vegetarijance. Naredila sem po občutku in izpadlo je odlično. Odprla sva tudi steklenico vina, ki sva jo kupila za moj rojstni dan pred tremi leti na Madeiri in sva jo hranila za poseben trenutek. Ali ni to res poseben trenutek?! Praznovanje rojstnega dneva kot še nikoli prej – sredi prve pandemije tega tisočletja 😊 Tudi torta je bila točno taka, kot sem si želela. Sladka, s pridihom svežine in popolnoma brez sladkorja. Toliko prošenj za recept še nisem nikoli dobila (torto sem objavila na Instagram story).
the cake

Zvečer, v kopalnici, sva si skupaj umivala zobe, ko sem dobila poljub na čelo. Zahvalil se mi je za lep rojstni dan. Zadovoljna sem bila tudi jaz – še en dokaz, da če deliš ljubezen, se le ta samo še množi ❤


One thought on “Rojstni dan 2020: v karanteni

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s