Guest Author: Popotovanje od Litije do … Špilja.

Sorry, another article only in Slovenian.

Tokrat sta za najin blog združila moči najina druga dobra prijatelja Urška in Nejc. Nejc je z Juretom že hodil v vrtec, Urška pa se je s Simono pogosto vozila v Gradec. Združila ju je služba, ne midva 😉 In če nam par let nazaj srečanje v Južni Ameriki ni uspelo, se je enako zgodilo tudi zdaj v Aziji. S to razliko, da sta zdaj iz Azije morala pobegniti in veliko predčasno prekiniti njuno prvo dolgo raziskovanje te celine.

Kako so se zadeve zaostrovale, kaj popotniku roji po glavi, ko se svet zapira in kdaj sprejeti končno in najbolj grenko odločitev prekinitve potovanja pa preberite v tem slikovitem in sproščujočem (občasno tudi napetem) zapisu. 😉

Urška in Nejc Hren: Popotovanje od Litije do … Špilja.

U&N Azija
Filipini, Photo credit: Urška in Nejc Hren

Planirala sma lutanje po Aziji že par mesecev naprej… Se izselila iz stanovanja, porihtala vse potrebne papirje, se zavarovala v primeru helikopterskega reševanja iz džungle, se cepila tudi proti japonskemu encefalitisu (drago ko pes), na koncu pa se vrnila v domače konce hitro pred prvotnim planom.

Neko podobno sladko-kislo izkušnjo sva mela že pred leti v Južni Ameriki med izbruhom virusa zika. Pred potovanjem sva brala, debatirala z bližnjimi tudi o resnosti korona virusa, pa fejst pihnila mimo. Optimistično sva upala, da bo virus odpihnilo v kratkem času, da bo ostal na Kitajskem, pa da bo najin plan poti držal vodo in da bo panika kmalu uplahnila. Navsezadnje je v Aziji res kazalo na izboljšanje, saj je večina držav imela širjenje precej pod nadzorom.

Vsekakor nikakor nisva bila psihično pripravljena na neizogibni vrtinec dogodkov, ki je sledil 5. teden najinega bluženja po Aziji.

Kje sploh začet?

Pred božičnimi prazniki sva pomahala v slovo službam, januar izkoristila za srečanja s prijatelji doma in po Evropi, malo sva pakirala, malo načrtovala potovanje in se ga predvsem zelo veselila. 9. februarja sva iz Budimpešte poletela proti Dubaju. KONČNO! Nekaj dni je trajalo, da sva dojela, da sva dejansko na poti in da naju je vesolje res obdarilo z nekaj meseci odklopa. Iz Dubaja sva pot nadaljevala na Filipine, kjer sva nameravala preživeti en mesec. V sredini marca sva že bila dogovorjena za srečanje na Tajvanu, ki bi ga dva tedna raziskovala skupaj s štajerskima prijateljema (za Tajvan smo se dogovorili, preden se je situacija s korono na Kitajskem začela).

U&N Azija, Photo credit: Sandra Polajžer
Filipini, Photo credit: Sandra Polajžer

Samo za intermezzo – Filipini so super! Ljudje neskončno prijazni, nasmejani, gostoljubni in veseli. Na čase te preveva domač občutek, da si se znašel nekje na Balkanu: povsod se ves čas nekaj peče in smodi na žaru. Največji biser pa je zagotovo dih jemajoč podvodni svet. V predkoronskih trenutkih na čase nisva mogla dojet, da je ta svet lahko res tako lep. Absolutno priporočava snorkljanje, potapljanje in čim več prvega in drugega, če vas pot kdaj zanese tja. In plaže… Eh… 🙂

Evropa je postajala novo žarišče epidemije in s prijateljema smo bili med tem časom prisiljeni odpovedati potovanje na Tajvan. 11. marca sva tako s Filipinov letela v Singapur, kjer sva imela načrtovan le enodnevni postanek, potem pa naprej v Vietnam.

Tako je bil 12. marec za naju zadnji normalni dan na tem potovanju.

U&N Azija, Photo credit: Sandra Polajžer
Filipini, Photo credit: Sandra Polajžer

Ne veva točno, na kateri točki se je prelomilo, kje je vrag vzel šalo, ampak nekje okrog najinega prihoda v Vietnam so začele stvari bezljat izven kontrole. Mogoče je bil en ključnih trenutkov napoved D. Trumpa, da prepove vstop EU državljanov v ZDA. Že ko sva bila na poti z letališča proti avtobusni postaji v Ho Chi Minhu se je zgodil prvi na pol hec – na semaforju naju je skozi okno ogovoril motorist z nasmehom, če sma corona free 🙂

Le nekaj dni prej se je koronavirus v Vietnamu razširil, ker so ga ponovno nazaj pripeljali turisti in Vietnamci, ki so prišli iz Evrope (in ob tem prikrili, da so bili v Italiji). Vietnamska vlada je takoj ukrepala, zaprla glavne turistične znamenitosti, turističnim ponudnikom svetovala, naj nemudoma prenehajo z dejavnostjo, naj zaprejo namestitve, restavracije za tujce in naj se tujcev na splošno izogibajo. Povedali so nama, da jim vsak dan po SMS-ih sporočajo, kakšno je trenutno stanje in jih opominjajo, katere ukrepe naj uvedejo.

Začutila sva jih na lastni koži. Dan, preden sva prispela v Vietnam, se je to začelo, dan zatem niso več dovolili vstopa v državo nikomur iz območja Schengna. Prijatelji, ki so bili v Vietnamu že 14 dni, so nama povedali, da je do tistega dne bilo prav vse super, ljudje prijazni, vse odprto, potem pa kot bi presekal – z danes na jutri več nisi dobrodošel.

Ko sva se sprehodila po vasici in iskala nekaj za pod zob (mesece sva se veselila prav vietnamske kulinarike), sva opazila razsežnost in resnost situacije: ljudje so se naju dejansko izogibali, naju debelo gledali, si vlekli maske na obraz, ko so naju zagledali… Čutil si lahko, da jim RES ni prijetno, da si tam in da RES nisi dobrodošel.

U&N Azija
Filipini, Photo credit: Urška in Nejc Hren

Ko sva prišla v Can Tho, nisva niti vedela, kaj naju čaka… Na lepi lokaciji, ob rokavu reke Mekong, sva bila zmenjena s štirimi slovenskimi prijatelji, da skupaj preživimo nepozabne 3 dni. In to smo tudi dobili. Nepozabno. Hvala bogu so imeli zakupljen prenos podatkov na lokalnem mobilnem omrežju, da smo lahko komunicirali. Smrdelo je že, ko jih ob dogovorjeni uri ni bilo na spregled. Pogledava na telefone, mrak na oke: zadržali so jih na trajektu, na poti z bližnjega otoka. Za to se je odločila posadka, ki je oskrbela dva Poljaka, ki sta kazala vročinske znake, kašljanje in vse simptome, ki ne pripomorejo k notranjem miru v teh zgodovinskih časih. Improvizirana karantena kar na ladji, brez pravih informacij, kaj se bo z njimi zgodilo. Minila je ena ura, dve, tri… Baje da so jim že na trajektu razdeljevali instant noodle, niso vedeli ali bodo morali prespat kar na ladji. Ob mraku so se oblasti odločile, da jih strpajo na avtobus, ter premestijo v bližnjo bolnico.

Nisva niti vedela, kako prav reagirat, kako ne pokazat najinega straha, negotovosti in jih bodrila na daljavo, da bo vse v redu, pa da se hitro vidimo. V najinih želodcih pa se je nabirala vedno večja kepa nekega neprebavljivega straha.
Na recepciji sva previdno povedala, da 4 oseb ta dan ne bo v rezervirano sobo, z izgovorom, da imajo neke lažje logistične probleme.

Ne vem, koliko sva spala, če so se nama možgani sploh izklopili, bilo je kot v nekem slabo napisanem trilerju.

Drugi dan so slovensko četverico le spustili na svobodo, Poljaka sta bila hvala bogu negativna. Od veselja sva pripravila najnujnejše za njihov sprejem (porčiški šnops in filipinski rum) ter jih močno objela, nisva se mogla držat nazaj. Naslednji dan jih je čakal let v domovino, midva pa sva se tudi morala odločiti, kaj bova naprej. Vedela sva, da v Vietnamu ne moreva ostat. Lete iz Ho Chi Minha so odpovedovali iz uro v uro. Tako sva se odločila in odletela v Bangkok. Nisva še hotela sprejeti dejstva, da pa je ta pandemija res tako huda, da bova morala toliko predčasno zaključiti najino dolgo načrtovano pot. Verjetno si nihče od nas niti v najbolj absurdnih sanjah ni predstavljal, kam bo vse skupaj šlo.

U&N
Filipini, Photo credit: Urška in Nejc Hren

V Bangkoku je bilo bolje kot v Vietnamu. Vseeno pa sva imela kepo v želodcu, nisva bila sproščena, saj naju je skrbelo za domače na eni strani, po drugi strani pa naju je begalo dejstvo, da sva morda midva sama prenašalca.

V nekaj dneh sva v mislih predelala tisoč spontanih scenarijev in šla s prstom po zemljevidu prav po vseh koncih sveta v upanju, da najdeva košček, kjer je še ok. Ampak spet reality check – nikjer več ni ok. Prav povsod je situacija hudo resna in je postaja iz dneva v dan resnejša. Nikjer nisi varen in nikjer ne moreš z gotovostjo trditi, da ne ogrožaš drugih. Misli so nama vedno bolj begale, postajala sva vedno bolj anksiozna, napeta in razdražljiva.

Minimalno je k sprostitvi in znižanju pritiska pripomoglo srečanje z antujofškima legendama, Dančom pa Jernejem. Po dveh rundah smutijev v lokalnem Bubibaru smo se malo sprdali, zadihali pa si zaželeli srečo.

Kako sta se Dani in Jernej vrnila s tega potovanja nazaj v domovino, sta napisala v prispevku tukaj: Domov iz Azije – Najina zgodba

U&N
Tajska, Photo credit: Urška in Nejc Hren

Scenariji v najinih glavah so se spreminjali kot Neymarjeva frizura. Poklicala sva pristojno veleposlaništvo v Pekingu, kjer nama je prijazna gospa Lucija v trenutku svetovala čimprejšnjo vrnitev domovino. Kocka je padla, potovanja je konec. Takoj sva začela iskati lete in veliko časa za premišljevanje kdaj in kako ni bilo več, ker je bilo letov iz ure v uro manj. Rezervirala sva polet iz Bangkoka prek Dubaja na Dunaj z letalsko družbo Emirates. Imela sva srečo, vse je šlo gladko in živa in zdrava sva prispela na Dunaj, kjer nama je prijateljica prijazno odstopila stanovanje za štirinajstdnevno karanteno (hvala, Špela!).

Ko sva že upala, da bo vseh logističnih akrobacij konec, se je spet zakompliciralo. Vedno bolj se je zapirala tudi avstrijsko-slovenska meja. Kaj nardit? 1. aprila pa je situacijo še dodatno popopralo slovensko politično vodstvo, ki je omejilo gibanje med občinami. Na horuk (po 14. dneh karantene) sva kupila karte za vlak, samo do Špilja, ker je bil železniški mednarodni promet že zaustavljen. Najprej sva optimistično nameravala peš od železniške postaje do meje, nato pa sva le ugotovila, da bodo skoraj 3 kilometri preveč glede na prtljago, ki naju je spremljala. Druga opcija: taksi. Googlava taksi službe v Špilju. Jih ni. Najbližje so v Lipnici. Kličeva te in vsi nama povejo podoben scenarij: zaračunati nama morajo pod od Lipnice do meje in nazaj. Cena 30 eur in najbolje, da izstopiva z vlaka kar v Lipnici. This is what we do. Od Lipnice do meje torej s taksijem. Ker so taisti dan ob polnoči zaprli stari mejni prehod Šentilj, kamor naju je taksist brez vinjete pripeljal, sva morala peš od stare meje do avtocestnega prehoda. Ob begunskih šotorih kot prava begunca, le da v drugo smer kot vsi ostali. Prideva do meje peš po odstavnem pasu in se razvrščava v promet med tovornjaki in gastarbajteri. Policaj naju malo smešno gleda in vpraša samo: “slovenska državljana?” Midva prikimava, mu tiščima potne liste, on pa samo pomaha, naj greva naprej po desni in odpujsava. Malo po jarku, malo po odstavnem pasu AC. Posebni občutki. Na bencinski črpalki naju pričakajo bližnji z dvema avtoma. V enega se zbaševa midva in najini punkli. Aleluja, domovina.

U&N
Šentilj, Photo credit: Urška in Nejc Hren

 


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s