Guest Author: Domov iz Azije – najina zgodba

Sorry, this article is only in Slovene.

Dani in Jerry sta najina dobra prijatelja, Juretova sokrajana in svetovna popotnika. Tudi njima se je na poti “zgodila” korona, ki pa jima ni prekrižala potovalnih načrtov. Vseeno pa jima je povzročila nekaj zanimivih popotniških spominov.

Danijeve basni iz Slovenskih goric so v teh krajih že legendarne. Zato sva toliko bolj vesela, da je bil pripravljen novo basen objaviti pri nama. 🙂  Hvala Dani (in Jernej) in upam, da se vidimo kmalu na kakem špricarju 😉

Najina zgodba
Photo credit: Dani Zorko

Dani Zorko: Domov iz Azije – najina zgodba

Čeprav na potovanjih načeloma dogajanja na domači grudi ne spremljam preveč rad, se je v preteklem mesecu prvič zgodilo, da so novice začele prihajati kar do mene – pravzaprav do naju. Ne po dnevih, ampak kar po urah. Dani in Jernej sva bila na potovanju po JV Aziji, ko so že konec februarja do naju začele prihajati novice o dogajanju v Italiji ter o širjenju nekega virusa, ki je bil ob najinem odhodu šele nek mit tam nekje na Kitajskem. To je bilo nasvetov, priporočil, modrovanj, gnjavaže in pritiskov po vseh možnih medijih, ki jih je omogočala najina zadnja postaja na poti, Bangkok. V tem zapisu bom malce podrobneje opisal najino pot domov, ki so nama jo vsi znalci hoteli vsiliti predčasno, midva pa sva ohranila trezno glavo in prispela domov, brez da bi karkoli spreminjala na najini letalski vozovnici.

Glede na situacijo, ki naju je čakala doma, sva na tihem razmišljala tudi o možnosti, da ne greva domov. Potovala sva namreč po Maleziji, Kambodži, Vietnamu in pristala na Tajskem, in praktično povsod so izvajali kontrolne preglede telesne temperature, povsod so imeli na voljo razkužila, na nekaterih strateških točkah pa je bilo pripravljeno tudi medicinsko osebje. Ja kul, pol je doma gotovo enako, sva si mislila. You wish… Pa pojdimo po vrsti…

Najina zgodba
Kontrole na letališčih v času Korone, Photo Credit: Dani Zorko

Najina destinacija v Evropi je bilo letališče v Zagrebu, zato sva spremljala dogajanje tam in pa na straneh najinega letalskega prevoznika Qatar Airways. Sklepala sva, da z danes na jutri leta gotovo ne bodo odpovedali, zato sva bila v pripravljenosti, če bo kakšna sprememba, ki je na srečo ni bilo. No, to sicer ni bilo čisto res, ker sva ujela eno zadnjih letal iz Bangkoka za Doho in potem naprej, za naslednji dan pa so potem res ukinili vse lete v Evropo. In seveda sva morala domov sporočati vsak najin korak, ker so vsi poslušali po medijih, da so vsa letališča zaprta, da so meje zaprte, da ljudje ne morejo domov, itd. Ko sva dobila boarding passa za Zagreb v roke, je bilo praktično vse rešeno. V Dohi sva prestopila in šele tam sva videla, koliko Slovencev kolovrati po svetu. Vsi smo čakali na isto letalo in gotovo nas je bilo tam več kot 100 sonarodnjakov. Večina je vso situacijo sprejemala mirno, v stilu flegmatičnih popotnikov, se pa dobro spomnim nekaj parov, kjer so ženske zganjale paniko z nepotrebnimi vprašanji, da so jih morali miriti že drugi potniki. Kot da imaš dojenčka in ga potem vsi na avionu cartajo, da imaš mir…

Najina zgodba @Dani Zorko
Photo credit: Dani Zorko

Glede na vse informacije me je najbolj skrbela situacija na letališču v Zagrebu, saj sva glede na izkušnje iz Azije pričakovala stroge zdravniške kontrole, kopico vprašanj in nevšečnosti. Druga mikro skrb pa je bil prehod meje, za katerega nihče ni vedel, če je odprt ali zaprt, oz. kateri mejni prehodi so sploh opcija. Najine informacije so se spreminjale iz ure v uro, bil pa sem prepričan, da če dobro rešiva mejno kontrolo na letališču, bova nekako že prišla domov. Na letališču sva preko različnih kontaktov že v Aziji prišla v stik z enim šoferjem taksija, ki sva mu situacijo orisala in naju je bil kljub temu pripravljen peljati do meje s Slovenijo.

Ko sva prispela na letališče, smo bili mi res edini potniki. Nikjer nobene termo kamere, razkužila ali človeka, ki bi kaj povprašal o zdravstvenem stanju. Razen dveh kontrolorjev potnih listov, ki sta bila sila radovedna. Človek je pol ure listal moj poln potni list in itak ni ugotovil, od kod smo prišli, silno pa ga je zanimalo, kam greva. Ja domov, kam pa bi šla? Ko ga prepričava v dejstvo, da je to res najbolj optimalna pot s Tajske v Slovenske gorice, pa ga je zanimalo, kako bova prišla z letališča? Ja s taksijem, če javni prevoz ne vozi, meja pa je kao zaprta… Pa spet sem porabil deset minut, da ga prepričam še v to dejstvo. Ko pa je še kar nekaj mencal, pa ga jaz povprašam, kje ima masko in kje imajo kakšen termometer. Poba je postal nervozen in pol še mu čisto slučajno navržem, da so za mano vsi neki prehlajeni, pa se je nenadoma začela vrsta hitreje premikati. Res se mu je dalo zezati. Tu še moram omeniti, da je res klavrn občutek, ko pristaneš v Zagrebu in moraš reči: doma sem.
Najina zgodba

Vstopne formalnosti sva tako rešila, šla na kavo in poklicala taksista Vedrana, ki je bil že v pripravljenosti in naju je hitro pobral. Tako kot vsi taksisti, je bil tudi ta možakar navit v jezik in seveda smo obdelali vso vojno v Jugoslaviji, vse športe, politiko in še kaj. Ko nama je sam predlagal, da si lahko v avtu enega prižgeva, se nisva sekirala več za nič. Ko se tako vozimo, se nama je z Jernejem pot zazdela malo neobičajna, saj sva jo spremljala na navigaciji. Pa je Jernej pripomnil, da bi morali mi zaviti pravzaprav bolj proti severu in po krajši debati ugotovimo, da smo res na napačni poti. Midva sva Vedranu naročila, da naju pelje do meje, pa si je on razlagal, da do mejnega prehoda Obrežje, midva pa, da do Gruškovja. Ta bi še bila dobra, da bi namesto v Halozah pristala v Brežicah…

Pravzaprav sva do Gruškovja šla na blef, ker nisva vedela, če kaj spuščajo čez ali ne. Na drugi strani sta nama sestra in svak od Jerneja, Tina in Attila, dostavila avto, da bi se potem ‘izolirano’ peljala sama domov, vendar zaradi preventive nista upala stopiti do policistov na meji in povprašati za situacijo. V glavnem, ko smo se končno peljali v pravi smeri, smo morali zaradi dela na avtocesti nekajkrat zaviti na magistralno cesto. Ob enem takšnem obvozu se za nami naenkrat nariše civilni avto, ki je vklopil policijsko sireno. Lepa reč, kaj pa je zdaj to? Tudi Vedran ni vedel, za kaj gre, pa smo pač ustavili in počakali, kaj bo. Pa se levo in desno od avta naenkrat narišeta policista, ki sta se držala za pištoli in povprašala za dokumente. Kmalu je bilo vse jasno. Policista sta domnevala, da sva midva ilegalna migranta, ker je pač po tej stranpoti potekala ena glavnih tovrstnih žil, zato so pogosto ustavljali civile in taksiste. Pa s kakšno napaljeno držo sta se spravila na dva nedolžna Štajerca…

Najina zgodba
Photo credit: Dani Zorko

Po tej kratki medigri smo prispeli do mejnega prehoda Gruškovje. Tu moram omeniti, da sva si že pripravila kontakte od veljakov ene zagorske vasice, ki bi v primeru zaprte meje samo za naju dvignili rampo enega maloobmejnega prehoda. Verjetno ne prvič, ampak to naj ostane skrivnost. Že na daleč so bile vidne kolone tovornjakov, policist na hrvaški strani pa se sploh ni zmenil za nas. Ko smo prispeli do slovenske mejne kontrole, naju je Vedran odložil, na drugi strani pa sva že videla Attilo in Tino, ki sta nama mahala. Na sredi pa pet policistov. Spet sva zaman iskala kakšno zdravstveno ali preventivno kontrolno točko. Enega sva še hitro skadila in malo opazovala okolico, kjer se praktično ni dogajalo nič, nato pa sva se s strumnim pohodnim korakom odpravila do policistov, pa bo kar bo. Pobje so postali kar malo zbegani in niso točno vedeli kaj bi. Midva sva pripravila osebne izkaznice in kar stopila do prvega možaka v uniformi. Nemalo sem se začudil, saj sem ugotovil, da ga poznam. O imenih ne bi, ampak takoj smo si dali roke in si začeli pripovedovati štorije, vsak seveda svojo. Tina in Attila sta samo na drugi strani gledala, saj nista vedela, kaj se dogaja in zakaj se zdaj naenkrat mi rokujemo in trepljamo. Seveda je odveč omeniti, da nihče ni nosil rokavic ali zaščitne maske. Najina zgodba seveda ni tako pomembna, štorija policistov pa je bila taka, da sploh niso imeli pravih navodil, kako in koga lahko spuščajo čez mejo, zato so pač improvizirali. Tovornjakarji so imeli sicer vsi prepoved prehoda, mi ostali pa smo se pač morali prikupiti uniformirani gospodi, pa ni bilo težav. Glede na vse novice v naših medijih sva pričakovala cisterne z razkužilom in dohtarje v skafandrih, ne pa zbijanje šal s policisti.

Najina zgodba
Photo credit: Dani Zorko

Ko smo se domači končno srečali, smo seveda ostali na nekaj metrov razdalje in se še dolgo pogovarjali o aktualnih dogodkih. Ko sva končno prevzela najin avto, sva ugotovila, da je tank seveda prazen. V avtu sva si nadela maske in k sreči je bila bencinska črpalka ob avtocesti še odprta. Čeprav sva se do zdaj tovrstnih debat izogibala, sva v zdajšnji realnosti morala načeti to temo v smeri, kakšne so možnosti, da sva kje pobrala to famozno corono. Sklepčna sva bila, da bi na najinem potovanju prej dobila kolero ali kugo, kot pa corono, saj bi v najinih razmerah moral virus nositi bundo, da bi preživel. Vseskozi sva imela namreč več kot 30 stopinj, kjer še človek težko živi, ne da bi preživel kak virus. Po drugi strani pa so bile najšibkejše točke najinega potovanja mednarodna letališča, kjer se dnevno zgrinja na tisoče ljudi, kjer nihče ne ve, kakšno ‘pošto’ nosi. Sklenila sva, da ne bova zganjala panike, da bova lepo počakala dva tedna v karanteni in da se bova res v nujnem primeru dala testirati, drugače pa pač ne, saj nisva hotela delati gužve in zmede v UKC Maribor. Glede tega najinega testiranja pa se je obrnilo malo drugače…

Najina zgodba
Photo credit: Dani Zorko

Doma sem bil kar presenečen nad strogim režimom razkuževanja, distance in preventivne zaščite. Glede na to, da imajo uličarji te naše suburbane province za bolj kmetavzarsko regijo, smo se in se še danes dosledno držimo vseh preventivnih ukrepov, zato tudi uspeh ni izostal. Ker pa imamo podeželci vsi vcepljen tudi nek kromosom za delo okoli bajte, je tudi mene ta kromosom kmalu podrezal, da sem se v času karantene spravil delat opravil, ki bi jih sicer tudi drugače, kakor bi pač imel čas. Pri enem takšnih opravil je naneslo, da je prišlo do neljube delovne nesreče, zaradi katere sem pristal v UKC MB. Ob klicu na reševalni center smo seveda povedali, da sem bil v tujini, tako da so reševalci prišli opremljeni kot ghostbustersi in me po vseh predpisih pripeljali v UKC kamp. Zakaj kamp? Zato ker imajo zunaj postavljene šotore za vse nujne primere, kjer sem čakal tudi jaz. Ko te pripeljejo, si smatran kot okužen z virusom, zato so mi najprej vzeli bris, kot se temu reče in potem sem skoraj 6 ur čakal na rezultate in operacijo. Ta postopek je malce nelagoden, saj ti v nos porinejo eno sondo, ki seže kar globoko. Bilo je tam okoli enajste zvečer, ko končno pridrvi en praktikant in se mi zadere v šotor: Guspot, vi ste negativni! Ja vredi, čeprav sem bil negativen, sem se počutil zelo pozitivno. Šele takrat sem namreč dobil zeleno luč za operacijsko mizo, kjer so me pacali več kot eno uro, okoli dveh zjutraj pa so me končno spustili domov.

Najina zgodba
Photo credit: Dani Zorko

In Jernej? Njemu pa je bilo doma itak dolgčas in ker sva bila že kompanjona na potovanju, se je javil, da pride pome, ko me bodo brcnili ven. Ker ni zdržal doma, je tja prispel kmalu po moji hospitalizaciji in tako dolgo kolovratil po parku pred UKC, da so ga opazili in tudi njemu so vzeli znameniti bris. In ja, tudi on je bil negativen. Po spletu okoliščin sva tako tudi midva dobila pisno potrditev, da je z nama vse ok.

In naenkrat se je situacija doma obrnila – zdaj sva se midva morala izogibati domačih. In kljub temu, da sva poskrbela, da se je novica o najini vrnitvi in o rezultatih testa razširila po kraju, so se kasneje še vedno našli jeziki, ki so trdili nasprotno. Corona je baje zajela ves svet, ampak včasih se zdi, da pa človeška neumnost seže še širše…

DANI
O Daniju in Jerneju so pisali tudi v Slovenskih Novicah 4. 4. 2020 😀                                             Photo credit: Dani Zorko

 

 

 

 

 


One thought on “Guest Author: Domov iz Azije – najina zgodba

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s