sLOVEnians travel

„Kam pa bi šli naslednji vikend na izlet?“ je verjetno vprašanje, ki si ga postavlja marsikdo, ko se teden prevesi v drugo polovico in se bližajo prosti dnevi. Pogosto prezrto in zapostavljeno Pomurje na vzhodu naše kokljice je pravi raj za vse, ki si želijo malce odmika od masovnega turizma, odlično hrano, skrite kotičke in neizmerno gostoljubne ljudi (čeprav jih verjetno tu in tam ne boste razumeli 😉 ).

Predstavila vam bova nekaj kotičkov Pomurja, kih jih povezujejo lokalni okusi, malce vas bova povabila v naravo, da pokurimo vse nabrane kalorije, seveda pa ne gre izpustite ene najbolj znanih znamenitosti Pomurja.  

Potepala sva se 2 dni, noč sva prespala v srcu Pomurja – v Murski Soboti. Idealen čas za obisk je od zgodnje pomladi do pozne jeseni, če pa želite ujeti omenjene festivale, pa se ravnajte po tistih datumih.

1. DAN

Zjutraj se po pomurski avtocesti zapeljite do izvoza Sv. Jurij ob Ščavnici in nadaljujte pot čez gričevnato pokrajino do Gornje Radgone. Mesto, ki leži tik ob avstrijski meji in ki je znano po izjemni povezanosti s severnimi sosedi, v centru pod gradom skriva Dom Penine. Saj jo vsi poznamo – Srebrno in Zlato radgonsko penino, kajne? Verjetno smo nekdaj vsi z eno ali drugo nazdravljali za silvestrovo. V Domu Penine najprej najemite električna kolesa in se zapeljite po hribih in gričkih v osrčje Slovenskih goric. Baterija vam bo pomagala, da se ne boste preveč namučili in med vožnjo tudi uživali v krasnih razgledih (pssst – zdaj jeseni je še posebej lepo, ko se vinska trta barva rumeno). Priporočava vam turo do vinske fontane v Kapeli. Tam za 8€ dobite 6 vzorcev lokalnih belih in rdečih vin, kozarec pa lahko seveda obdržite. Na njihovi krasni razgledni terasi lahko uživate tudi v suhih mesninah, za vegeje poskrbijo z odlično sirno ploščo “začinjeno” z lokalnim bučnim oljem, za vse sladokusce pa imajo tudi prleško gibanico. Ko se okrepčate in poizkusite vse vzorce, znova zajahajte kolo in se spustite po bregu navzdol v smeri Radencev. Nekdaj eno najbolj znanih slovenskih zdravilišč je zdaj malce zaspalo, a po poti bodite pozorni na zanimivo arhitekturo cerkve na levi na začetku Radencev. Nato pa udobno sledite kolesarski stezi ob Muri v smeri do Gornje Radgone, kjer vrnete kolesa, za konec pa vas čaka še kozarec penine po izbiri v Domu Penine. Midva sva se odločila za: letos nagrajeno zlato radgonsko penino rose letnik 2017  in zlato radgonsko penino selection brut in obe penini sta bili odlični.

Naslednja postaja je grad Grad, največji grad v Sloveniji s kar 365 sobanami. Psssst, tukaj lahko tudi prespite in se za eno noč spremenite v graščaka ali graščakinjo. V samem gradu imajo zanimivo razstavo različnih predmetov, oblačil in ostalih tihih prič preteklega časa. Del gradu pa je namenjen tudi umetosti, kjer trenutno razstavljajo različni moderni umetniki. Grad si lahko ogledate sami, z vodičem/vodičko ali avdio-vodičem.

Zdaj pa smo že pošteno lačni, kajne? Nekaj časa sem razmišljala, ali naj z vami delim to posebno posestvo ali ne … Je namreč tako pristna in prijetna, da bi jo najraje vsak vikend obiskala kar sama, brez skrbi, da ne bom dobila mize (ali katere od odličnih pit). Vendar saj veste – sreča se, če jo delimo, ne razpolovi, temveč podvoji (in dobro se z dobrim vrača), zato vam izdam to zame novo pomursko odkritje: gre za Posestvo Mala Rosa v Stanjevcih. Lastnika sta ljubljanski mestni vrvež zamenjala za starejšo kmečko hišo, ki sta jo lično prenovila, pod starim kostanjem (ali je bil hrast?) sta postavila nekaj klopi ob mize, star senik pa sta spremenila v odprto jedilnico, kjer so detajli do potankosti harmonično dodelani. Ko pa sva pogledala menu, nama je srce kar poskočilo – ker so eko in bio kmetija in nimajo živali, je skoraj vse na menuju brez mesa. Postregli so nama s krompirjevo juho s hruško, odlično bučkino pito in domačo solato. Naj vam zaupam, da so znani predvsem po pitah – slanih in sladkih, saj je gospa iz starih polic potegnila stare recepte njene stare mame, ki jih izpopolnjujejo lokalno pridelane, neškropljene in z ljubeznijo pridelane sestavine. Čeprav sem bila prepolna, sladice nisem želela zamuditi, a je žal vseh sladkih pit ta dan že zmanjkalo. Zato dobronameren nasvet: če se odločite za obisk, vnaprej pokličite in si rezervirajte svoj kos (ali dva) željene pite. Vsekakor pa vam priporočava tudi domače sokove, domače gin mešanice (ja, so šli v korak s časom), sprehodite pa se tudi skozi malo prodajalnico, kjer najdete med drugim celo paleto izdelkov iz sivke (imajo svoj nasad, tako da je morda obisk v začetku poletja dobra ideja). Gospo Alenko pa le povprašajte po dnevnih pitah, saj jih peče vsak dan sproti, da ne boste ostali brez tako kot jaz. 😉

S polnima želodčkoma sva se zapeljala do Murske Sobote, kjer sva spala v popolnoma novem centralnem Hotelu Belmur. Podučili so naju, da je bila ta stara mestna četrt nekdaj imenovana Belmur, od tod tudi ime. Hotel ima radodarno zasnovane sobe z res prefinjeno po meri narejeno opremo, 4 sobe imajo tudi ogromne balkone, da ne govorim o sanjskem snežno belem stopnišču. Lastnik nama je razkazal tudi kletne prostore, kjer so uredili vinsko klet in 3 ločene obokane prostore za zaključene družbe – res waauu, kdo bi si mislil, da se kaj takega skriva v centru Murske Sobote?! Še beseda ali dve o zajtrku: ker sva tisto noč bila edina gosta, so posebej za naju pripravili vege zajtrk brez jajc – in roko na srce: le ta se je lahko kosal z marsikaterim zajtrkom v kakšnem 4-5-zvezdičnem hotelu.

2. DAN

Kot sem že omenila, so naju v Hotelu Belmur pogosti z izjemnim vegetarijanskim zajtrkom, nato pa sva se sprehodila po centru Murske Sobote, kjer se je tisto soboto dogajal Festival prekmurske gibanice in šunke. Šunke ravno nisva degustirala, sva pa si privoščila kos prekmurske gibanice (pozor – med prekmursko in prleško gibanico obstaja velika razlika! Le poglejte fotografijo ene (prleško sva jedla 1. dan na vinski fontani na Kapeli) in druge in vam bi hitro jasno). Na bogato obloženih stojnicah pa se je znašlo še marsikaj drugega kot le šunka in gibanice – poizkusiti se je dalo domala vse pomurske specialitete od rejtašov, dödolov, gibanic, perecev …  – če pa želite te dobrote pripraviti doma, pa si lahko naročite knjigo: Tradicionalna prekmurska kuharica: od förtuja do olstika. Vmes je bilo slišati domačo glasbo, lokalne folklorne skupine pa so v narodnih nošah predstavile različne plese. Pa še beseda o šunki: najbolj znana šunkarna tu okoli je vsekakor Kodila, kjer deluje tudi restavracija (midva jo obiščeva naslednjič). Na Festivalu je potekalo tudi ocenjevanje prekmurskih gibanic in letos (2021) je zmagala gibanica iz Expana – da veste kam na najboljšo 😉.  

Izvedela sva, da se na to sončno soboto dogaja še en festival v teh koncih, zato sva jo urno mahnila po avtocesti do Lendave. Brez obiska stolpa Vinarium seveda ne gre, zato sva se najprej zapeljala do njega, kjer sva poskusila perece (testo, navadno pleteno v krog in pečeno v pečici) in langaš (kvašeno testo ocvrto v vročem olju, premazano s česnom in včasih sirom in/ali kislo smetano).

Nato pa sva se zapeljala v center Lendave, kjer je potekala Lendavska trgatev – žal sva zamudila povorko, kjer so lokalne skupine predstavljale lendavske običaje, sva pa uspela videt ogromen kotel, v katerem so kuhali bograč (enolončnica z vsaj tremi vrstami mesa, krompirjem, papriko), s katerim so se uvrstili v Guinnessovo knjigo rekordov. Za ta največji bograč so porabili 400 kilogramov čebule, 4 kilograme česna, 680 kilogramov mesa (govedine, divjačine in svinjine), 400 kilogramov krompirja, 22 kilogramov začimb in 12 litrov vina. Čestitke, Lendavčani, spet ste med rekorderji.

Iz Lendave sva se odpravila še v Dobrovnik v edini tropski vrt v tem delu Slovenije, ki ga najdete v kompleksu Ocean orchrids. Verjetno vsi poznate podjetje po njihovih orhidejah, a naju je bolj zanimal tropski vrt. Vstopnina znaša 5€ (2,5€  lahko pozneje vnovčite ob nakupu orhideje), pot pa vas bo vodila med palmami, kaktusi, sukulentami in različnimi velikimi rožami. Mene so vsekakor navdušile ogromne monstere.

Vseeno pa se raje sprehajava v naravi, tropski gozd pa bova spet šla iskat, ko naju bo letalo poneslo v tiste kraje. Zato sva skočiva do bližnjega Bukovniškega jezera, ki je nekaterim verjetno poznano po energetskih točkah. Parkirnina znaša 2,5€, urejen je tudi manjši kamp, sprehod okoli jezera in po poti, ki povezuje energetske točke pa je res prijeten in sproščujoč. Energetske točke naj bi pomagale pri raznih težavah in obolenjih, tako sva tudi midva posedela pri izbrani točki in malce umirila misli.
Brez hrane tudi tokrat ni šlo: v Brunarici prekmurskih dobrot sva si privoščila še dve prekmurski jedi – ajdovo kašo z gobami in dödole (kuhan krompir zatepen z moko, zabeljen s kislo smetano in praženo čebulo), solato sva si razdelila. Tudi sem se bova še vrnila ali pa jo vsaj priporočila vsem, ki iščejo pristne okuse Pomurja, hkrati pa si želijo še sproščujočega sprehoda skozi gozd in ob jezeru.

Čakal naju je še en obisk – Medene zgodbe v Fokovcih , kjer sva se spremenila v čebelarja in se s pomočjo gospe Mojce zatopila v življenje in proizvode čebel. Res se čuti, da gospa Mojca živi za svoje čebele in je izjemno ponosna na svoje ekološke izdelke, hkrati pa je uredila prijetno sobico znotraj panja (tako, da čebele ne morejo v sobo, njihovo brenčanje pa skozi špranje potiska aerosole (mešanico propolisa, cvetnega prahu, eteričnih olj in flavanoidov), ki blagodejno vpliva na dihala). Ta vrsta terapije se imenuje api terapija in je zelo učinkovita pri otrocih z dihalnimi težavami. Ker pa se te terapije po navadi izvajajo z masko, so zelo neprijetne za otroke. Tako je gospa Mojca prišla na idejo, da zakaj ne bi v svojem panju uredila sobe za api terapijo, kjer se lahko otrok v miru igra, hkrati pa vdihuje blagodejne čebelje substance. Zraven api terapije gospa Mojca na vaše povabilo izvaja razne naravoslovne dneve v šolah in vrtcih, različne delavnice, izdeluje pa tudi izvrstna medena mazila, brez prvovrstnega medu pa seveda ne gre.

Opremljena z medenimi izdelki za prihajajočo zimo in vrsto drugih domačih izdelkov, sva se odpeljala iz Pomurja proti domu. Bila sva polna vtisov, misli so kot čebele letale po glavi … Tako blizu živiva, tolikokrat sva že obiskala Pomurje, a vseeno vsakič znova odkrijeva toliko novih stvari. Nekaj, kar pa se pri nobenem obisku ni spremenilo, pa je gostoljubje domačinov. V Pomurje ne greste iskat dih jemajočih razgledov (pokrajine je le bolj ravninska), smaragdnih rek (čeprav ima Mura prav tako svoj čar – ključna beseda »otok ljubezni«), v Pomurje pridete zaradi pristne lokalne hrane in vin ter srčnih, prijetnih ljudi. ❤

POVZETEK izleta 2 dni Pomurja:

DAN 1:
Gornja Radgona – Dom Penine
z najetim električnim kolesom do Vinske Fontane Kapela
s kolesom nazaj v Dom Penine in vožnja do Grada
ogled Grada Grad
vožnja do Stanjevcev
večerja na Posestvu Mala Rosa
vožnja do Murske Sobote
nočitev v Hotelu Belmur

DAN 2:
sprehod po centru Murske Sobote s pokušino prekmurske gibanice
vožnja do Lendave
obisk stolpa Vinarium
ogled Lendave (za ideje klik klik)
vožnja do Dobrovnika
ogled tropskega vrta Ocean Orchids
vožnja do Bukovniškega jezera in obisk energetskih točk
pozno kosilo v Brunarici prekmurskih dobrot ob Bukovniškem jezeru
vožnja v Fokovce
obisk Medenih zgodb – gospa Mojca in njene čebele

Rada bi se zahvalila Visit Pomurje za prijazno povabilo, predvsem pa za vse namige, zaradi katerih sva spoznala tako tople in strastne ljudi, ki jih sama verjetni nikoli ne bi. Hvala.