Moja korona zgodba ali koronavirus po avstrijsko

2020. Leto, od katerega smo vsi pričakovali marsikaj, vključno z nama, se je sprevrglo v eno najbolj … hmmm, kaj bi bila prava beseda … bednih? let. Če smo spomladi imeli neko spoštovanje pred novim virusom, saj nihče ni prav vedel, kako nevaren je, so se kaj kmalu pojavile razne teorije zarote in seveda najpogostejše vprašanje: pa poznaš koga, ki ga je imel? Žal sem že v 1. valu poznala ljudi, ki so se okužili in jo odnesli precej slabo.

Moja korona zgodba se začenja na martinovo, 11. 11. 2020. Bila je sreda in z Juretom sva se pogovarjala, ali bi morebiti šla na obisk k staršem v Slovenijo, ker že res nekaj tednov nisva bila. Ker sem bila precej utrujena in sem čutila neko praskanje v grlu, sva se odločila, da počakava na vikend. Zvečer nato dobim sporočilo iz službe, da je sodelavka pozitivna, a da se je bojda okužila v petek popoldne, v ponedeljek pa je tako več ni bilo v službo.
Naslednje jutro sem se zbudila res zbita, bolela me je glava. To sem pripisovala dejstvu, da že cel teden vstajam precej zgodaj in v službi imamo precej naporno. Ker sem bila prepričana, da je samo rahel prehlad, sem šla v službo, kjer pa sem raje cel čas delala z masko na obrazu. Tudi druga sodelavka je storila isto, saj se je počutila isto kot jaz. Takrat sva prvič pomislili, da pa se najina skupna sodelavka le ni okužila komaj v petek popoldne.
Za vsak slučaj sva najine skrbi delili z vodjo, ki je takoj organizirala zamenjave za petek, naju pa poslala naslednje jutro na testiranje.

12.11. sem bila v službi z masko, ker sem se čudno počutila. To sem pripisovala trenutnemu stresu. Zato je nastala tudi ta slika v službi – ker je bila norišnica.

Petek 13. 11. 2020

Najprej sem se zjutraj online registrirala za testiranje. Dobila sem termin ob 11:00. Šment, sem si mislila, če bi bila na vrsti pred 11:00, bi dobila rezultate isti dan, tako pa bom mogla čakati do jutri. Malo pred 11. sem parkirala pred testnim centrom, nadela masko in izstopila. Istočasno se je pripeljala tudi sodelavka. Kljub maski sem opazila nasmešek. Strumno sva odkorakali do testnega šotora. Poklicali so naju k visoki mizi, ki jih poleti uporabljamo za piknike. Potrebovali so najini zdravstveni izkaznici, za pregledat sva dobili podatke, ki sva jih zjutraj online izpolnili. Podpis, koda in epruveta v roki. Pri naslednji mizi so ležali robčki, kjer si je bilo potrebno obrisati nos. Nato je prišel trenutek resnice: najprej so vzeli vzorec iz nosu iz obeh nosnic (ali bolje rečeno možganov, glede na to, kako daleč potisnejo palčko), nato z drugo palčko še iz grla. Brez težav sem prestala poseg in odkorakala iz šotora. Čez minuto se mi je pridružila že sodelavka. Z maskami sva odkorakali nazaj k avtoma si zaželeli srečno in se odpeljali domov.

Preveriš podatke in dobiš epruvetko s kodo.

Odkrito povedano sem bila prepričana, da je le navaden prehlad. Sem se pa spomnila pogostega simptoma: odpoved voha. Takoj sem pograbila tigrovo mazilo in si ga pomolila k nosu. Skoraj nič. Vseeno sem se tolažila: pa saj ni čudno, če imaš tako poln nos, saj ne moreš nič vohat. Popoldne, natančneje ok. 16:20 je zazvonil telefon in prijazen glas na drugi strani je spregovoril: moram vas žal obvestiti, da ste bili na današnjem testiranju pozitivni. Moj odgovor? Pismo 😀

S sodelavko sotrpinko.

Takoj sem javila v službo in domov.

Z Juretom sva se posvetovala, ali naj kaj objavim na Instagram. In sem se odločila, da bom, ker tako pač je, je del življenja in nenazadnje se nisem okužila, ker bi bila neodgovorna.

14. 11. – 19. 11. 2020

Hektolitri čaja, ingver, med, vitamina C, D in cink so bili moji glavni zavezniki pri boju z virusom. Rahla povišana temperatura se je držala kakih 7 dni, nos se je sprostil po prb. 4 dneh, glava je bolela kak teden.

Vitamini in minerali


So pa naju razveseljevali domači in prijatelji, ki so nama pošiljali hrano in sladkarije ❤ Na naju se je spomnilo tudi podjetje Darila Slovenije in nama poslalo uporaben Korona paket 🙂

Pošiljka dobre slovenske hrane, ki so jo pripravili moji starši. Hvala Karmen za dostavo ❤
Izviren in uporaben korona paket, ki sva ga dobila od Darila Slovenije. Iskrena hvala 🙂

Petek, 20. 11. 2020

Bil je točno 1 teden od pozitivnega rezultata in prvič sem se zbudila brez glavobola. Počutila sem se dobro, sicer precej zaležano, a dobro. Od pristojnega urada, od koder me naj bi poklicali, še ni bilo glasu.

Nedelja, 22. 11. 2020

Danes je 10. dan karantene. In po priporočilih naj bi se ta dan, če si bil zadnjih 48 ur brez simptomov, karantena končala. Neizmerno sem se veselila ponedeljka, da bom končno lahko spet šla na doooolg sprehod, a me je hkrati skrbelo, ker še vedno nisem prejela klica od pristojnega urada.

“Druženja” skozi okno, the new reality

Ponedeljek, 23. 11. 2020

Cel dan sem poskušala priklicat ljudi na uradih pristojnih za epidemijo. Poslala sem kup mailov. Poklicala me je le gospa, ki je urejala karantenske odločbe za vse v službi, a ker jaz spadam pod drugo upravno enoto, mi ni mogla nič pomagat. Vprašala je po simptomih in koliko dni sem že v izolaciji in po povedanem mi je rekla, da pri njih bi danes lahko zaključila s karanteno, a mi ona tega dokumenta žal ne more izdati. Ko do 16:00 nisem dobila odgovora od za mene pristojnega urada, sem rekla Juretu, da greva na sprehod. Itak živiva izven mesta in z nikomer se nisva nameravala pogovarjati in seveda držat razdaljo. Komaj sva prav stopila na cesto, mi zazvoni telefon. Končno klic iz urada. Vesela jim povem, da sem že od petka brez simptomov in da se počutim čist v redu. Nato pa šok – poslali vas bomo še na en test, jutri boste dobili SMS z vsemi informacijami, do takrat pa morate ostati v karanteni. Nisem mogla verjet svojim ušesom. A farse še ni bilo konec. Trdili so, da so me poskušali že 4x priklicat in da me niso nikoli dobili na telefon. Jim odvrnem, da to ne more biti, da nisem mela neodgovorjenih klicev. Dragi moji, predstavljajte si, da ste uradnik in na telefon ne dobite osebe pozitivne na koronavirus. Kaj storite? Ja seveda pošljete kontrolo. Ne toliko zato, da bi preverjali, ali sem res doma. Predstavljajte si, da bi bila 90 let stara in osamljena oma in bi v teh 11 dneh že na pol mrtva ležala v stanovanju.

Šefica iz službe mi pošlje šopek ❤

Torek 24. 11. 2020

SMS s podatki seveda ni prispel.

Popoldne ok.16:00 sem začela klicarit, a brez uspeha.

Sreda 25. 11. 2020

Zjutraj kličem naprej, dobim tajnico, ki mi obljubi, da me bo pristojna oseba poklicala nazaj.

Ob 13:00 pozvoni pri vratih. Kot v kakem filmu stojita pred vrati osebi, ki me želita testirat. Preverita podatke, ali sem prava, nadeneta si zaščitno obleko in stopita v stanovanje. Na veliko sem zinila AAAAAAAA, palčko mi je potisnila globoko v grlo in mi – res ne pretiravam – vsaj 5 sekund drgnila po levi strani. Nato smo vajo ponovili še na desni strani. Gospodična, ki je jemala bris, je bila najbolj prijazna oseba, s katero sem imela stik v vsej zgodbi. A kar ni hotela zapustit stanovanja, je kramljala in nikamor se ji ni mudilo. Sva ji kot vljudna gostitelja ponudila tudi pijačo ali morebiti banano za na pot. Vljudno je odklonila in razumela, da je to znak, da gre. Na vprašanje, kdaj dobim rezultate, je samo odvrnila, da v 2-4 dneh in da trenutno ni gužve, tako da bo hitro.

Verjetno ne rabim posebej izpostavljat, da me iz urada niso poklicali nazaj.

Testiranje na domu.

Petek 27. 11. 2020

Tako kot nič v zadnjih 14 dneh ni bilo tako, kot je bilo rečeno ali obljubljeno, tudi SMS z rezultati ponovnega testiranja ni prišel. Je pa prišel klic iz pristojnega urada – da imajo zabeleženo, da komunikacija o informacijah glede testiranja niso stekle in da so oni medtem že dobili rezultate. Odkrito povedano sem bila že tako ravnodušna, da me niti ni preveč vznemirila ta predigra zdolgočasenega uradnika. Nakar le izdavi, da je test negativen. Sem rekla, da drugega niti nisem pričakovala. On pa: »Ali še imate kake simptome?« In mu odvrnem, da že od prejšnjega petka nimam simptomov, da sem mu to že v ponedeljek povedala. On odvrne: »Ja kaj pa je z vohom?« Mu povem, da se postopno vrača. Vseeno olajšana mirno rečem, da zdaj pa končno lahko grem ven. In najbolj zdolgočasen uradnik ever odvrne nekaj, kar me je zadelo kot strela: »Ne, to pa ne. Dokler ne dobite odločbe o prenehanju karantene, morate ostati doma.« Eeeeem, prosim?! Vseeno mirno in dobrovoljno odvrnem, da predvidevam, da bo to izdano še danes. »Morda, nič vam ne obljubim, najkasneje pa bo jutri.«

V tem trenutku še vedno čakam na to tako pomembno odločbo, ki mi pravno prepoveduje stik z zunanjim stikom. In veste, kaj je najhuje? Da za Jureta niti 1x nihče vprašal ni, čeprav sem v vseh emajlih in po telefonu spraševala, kako je zdaj z mojim možem.

Neizmerno sem vesela, da sva virus prestala brez težav v zdravstvenem smislu. Iskreno sva hvaležna vsem prijateljem in družini, ki so nama v tem času kaj poslali, kaj prinesli ali vsaj držali pesti te zadnje dni, ko sem čakala na ponovne rezultate. Hvala vam. Za konec pa pošljimo dobro misel vsem, ki pa je niso tako dobro odnesli, ki ležijo v bolnicah in se še borijo s to nadlogo leta 2020 in seveda pozitivna energija vsem delavcem v zdravstvu. Mamo to 😉

UPDATE 27. 11. 2020, 17:00

Prišla je odločba 😀 😀 😀 I’m freeeeeeeee 🙂


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s