Ja, zdaj pa gre zares. Sedmi mesec v letu se je prevesil v drugo polovico, kar pomeni, da sva – hočeš, nočeš – začela razmišljati o odhodu domov.
Letalska karta je kupljena, glava boli, ker ne veva, kako bova vse privlekla domov, v domovino pa sva že sporočila želje za »welcome home« jedilnik.
Najini občutki so mešani. Veselje in pričakovanja, da bova spet vse videla (predvsem najinega psa), so velika. Strah pred dnevno rutino in »starim« življenjem pa se počasi, a vztrajno plazi v najino podzavest.
Neizmerno hvaležna sva, da nam je uspelo iti na tako pot. Konec koncev sva bila dobesedno na potovanju okoli sveta. Južna Amerika se nama zdi leta daleč, prav tako ZDA in Bahami. Avstralija je ostala v super spominu in komaj čakava, da se vrneva. Azija pa … kaj naj rečem. Azija ostaja najina prva ljubezen. Vedno se bova rada vračala. Za najino zadnje mesto v Aziji sva izbrala tudi najino najljubše azijsko (če ne že kar svetovno) mesto: Bangkok. S tem sva si sama dala klofuto, saj bo od tukaj še toliko težje oditi domov (zato se ne čudite, če bodo v poročilih čez 14 dni poročali o poplavah na bangkoškem letališču).
Najina zadnja postaja pred Slovenijo pa bo Dunaj. Na srečo imava tam prijatelja, ki naju bosta gostila nekaj dni. Nasmejala sva se naključju: na pot sva odšla iz ljubljanskega letališča, torej iz države, od koder sva. Priletela pa bova na dunajsko letališče, v državo, ki sva si jo izbrala za življenje.
Ali se čez 14 dni najina pot končuje? Ne. Pričela sva septembra in končala bova septembra – škoda bi bilo odobreno odsotnost od službe tako malomarno zavreči. 🙂
Še enkrat pa bi šla na pot. Takoj. Ne le, da sva ogromno doživela, tudi naučila sva se marsikaj. Tako dolga odsotnost je botrovala tudi nekaterim spoznanjem – midva sva si izoblikovala sliko, kaj želiva, ugotovila sva, kdo so prijatelji, ki so vredni zaupanja in ne nazadnje, to je bila tudi preizkušnja za naju.
A vas zanima, kaj bova jedla, ko prideva domov?
Domačo govejo juhico, dunajske zrezke, kuhano govedino s hrenom in smetano, v pečici pečen krompir, zeleno solato z litrom balzamičnega kisa in omine domače buhtle.
One thought on “Mama prihajam domov!”